En sam nergač poruši več, kot more s trudom ustvariti deset pametnih ljudi.

Kot da je prirojeno ali privzgojeno. Nekateri ljudje obgrizejo, obnergajo prav vse. Pomilovanja so vredni, ker sebi grenijo življenje in ga grenijo še neštetim drugim. Vsakemu človeku se vsiljujejo negativna čustva. Zato je notranji boj nujno potreben. Ali povedano z drugo besedo: notranje zatajevanje je stalna higiena srca. Če me kdaj obsede nergaštvo, se je težko izkopati iz njega. In potem spadam med ljudi, ki še tako lepe stvari oblijejo z gnojnico. Vedrine, sonca mi je treba. Saj ga je toliko na tem božjem svetu. Zakaj bi z neko strastjo ril po blatu in ga razmetaval v življenja soljudi. Če res ne zmorem več, potem moram vsaj molčati. Morda me molk počasi ozdravi te »srčne napake«, ki ne pusti srečno živeti ne meni ne drugim. Ni res, da je nemogoče odpraviti to značajno potezo. Seveda pa je treba vzeti stvar resno v roke, se obdelovati vztrajno. Pa je treba tudi moliti. Če tega ne storim, mi bo razžrlo ves idealizem in me bo tudi napravilo družbi nemogočega, nezaželenega.

Torej ni nepomembno.