Nikdar ne smem biti toliko utrujen, da ne bi zmogel pristne ljubezni do Boga, izgovorjene v tihi molitvi, daritvi sebe in svojega dneva.

Nikdar ne smem biti toliko top, da ne bi imel odprtega srca za bližnjega. Telesna in včasih še bolj duševna utrujenost človeku ugasne »svetlobo« obraza. In se srečavamo z odurnim pogledom. Vem, kdo je danes moj Bog. Ali pa vem, kdo je danes moj bližnji? Vsak, kateremu bi moral z vedrim obrazom dopovedati, kako sem vesel, da ga srečam. Mož ženi, žena možu, tujec tujcu, prijatelj znancu. Čeprav sem vstal z glavobolom, se moram znati prijazno nasmehniti. Za tako »božjo fineso« je treba odpovedi, včasih prav težke. A samo s takim obrazom morem iskreno reči: dober dan. Vsa težava je morda v tem, da živim na površini človečnosti. Tam odpovemo vsi. Živeti bi moral v globini »božjega otroka«. Le ta božji sij je trajen.

Torej: nikdar utrujen.