Najbrž vsi po malem poznamo ta občutek, eni več drugi manj. Zamislila sem se predvsem ob izrazu kapitulirati.To razumem, kot neke vrste vdajo, mogoče tudi v simboličnem smislu razorožitev... Iz osebnih izkušenj sem in še to doživljam predvsem v odnosu z možem. Ko stvari razčiščujeva, imam večkrat občutek, da se "loviva" za določene besede, besedne zveze vzete iz konteksta, ter posledično s spremenjenim pomenom. Ponavljajo se predvsem "ti si rekel/a..., to si mislil/a... in vse se giblje nekako v začaranem krogu in popusti običajno tisti, ki ga čustva prevzamejo in "kapitulira". Pogovor je vse glasnejši in čustva nadvladajo razum, in pogovor se nekako zaključi z "nočem se več kregati" in stvar se konča. Pa se ne. Mislim, da se tako prepadi večajo, predstave o drug drugemu izkrivljajo in to le škodi vsakemu odnosu.

Potrebno je vztrajati, odločno vztrajati stvari razčiščevati, pa čeprav tvegamo zamere, tvegamo na nek "zid". Mogoče bi iz izkušenj rekla, brzdati svoja čutva, se miriti, prositi Boga, da mi da moč, da bom vztrajala, ne obupala v pogovoru/odnosu. Verjeti, da je to božja preizkušnja in tudi priložnost tudi za mene, da sebe spoznam in seveda osebo. Prepričana sem, da vse, kar se nam zgodi, je božja volja in je za nas dobro... čisto vse. 

Ob zgornjem vprašanju, zakaj je težko razložiti svoja hotenja in razmišljanja, bi sama najbrž odgovorila zaradi neodločnosti, pasivnosti, mogoče strahu, da bi "pokvarila" nek odnos... Ne vem, res je veliko stvari, ki bi utegnile biti odgovor. A mislim, prvi korak je trdna volja in odločnost zgraditi nek odnos, na zdravih temeljih, pa čeprav je pot do tja lahko zelo dolga, na trenutke mučna, glasna, tudi tiha... vse to nas kali in oblikuje. 

Želim vam res trdne volje, da bi gradili nek lepo odnos z božjo pomočjo ... zgraditi dokočno se ga tako ali drugače ne da. Gradimo pa ga vsak dan, celo življenje.  Srečno.

Sebastjan, pozdravljeni!

Vesel sem vašega vprašanja. Meni že to, da nekdo vidi v odnosu skoraj nedosegljiv cilj, pomeni veliko, pomeni, da jemljete odnos resno, da ga razumete kot ideal. Naj tako ostane, pri tem nikar ne obupajte!

Kot piše Valentina, je odgovor na vaše vprašanje nemogoče strniti v nekaj stavkov. Naj bo to le začetek našega dialoga, če želite seveda.

Zakaj je tako težko razložiti svoja hotenja in razmišljanje?

Poskušajva razumeti, kaj se v odnosu dogaja, s pomočjo računalnika, ampak čisto po domače. Računalnik za svoje delovanje uporablja neko okolje npr. Windows sistem, ki teče ves čas, pa se z njim običajni uporabniki raznih programov kot so Word, Outlook ipd. prav nič ne ukvarjamo. Če sistem ne opravlja svojih funkcij, kot je potrebno (kaj ravno počne niti ne vem, ker nisem računalničar) se sesuje tudi program, ki mi pomaga pri pisanju besedil kot je Word, pri pošilanju in urejanju pošte itd.

Vaše razmišljanja in hotenja so zelo urejena, dokler sistem, ki je v ozadju ne naleti na neke čudne zunanje vplive, ki zrušijo najprej temeljno okolje, potem pa zablokira tudi program. Kaj bi bilo to bolj konkretno?

Človek deluje recimo na štirih osnovnih ravneh: telesni, čustveni, razumski in duhovni. Ko razmišljate o srečanju z drago osebo, je vse pod nadzorom, ko pa se srečate, če vas prav razumem, se vse zamaje. Razum preplavijo močna čustva, telesno dogajanje, mogoče še kake duhovne blokade, pa je na enkrat vse končano.

Čeprav bi se radi, tako kot pri računalniških problemih, ukvarjali le s trenutno situacijo, s cilji, ki jih imate z drago osebo, pa se moramo temeljito soočati še z vsem ozadjem. Potrebno je spoznavati ozadja našega delovanja, da bi lahko živeli tisto, kar si resnično želimo. Da bi uresničili svoje sanje, moramo spoznavati, kdo sploh smo, kaj si v resnici želimo. Prečistiti moramo svoje predstave, strahove, blokade, ki smo jih bolj ali manj podzavestno prevzeli skozi odraščanje za svoje. Če hočemo, da bo nek odnos resnično lep, mora postajati prosojen za resnico. Prosojnost se začenja pri posamezniku in se gradi v paru oz. v odnosu. Ker je tako težko spoznati sebe, je še teže deliti sebe z drugim. Ker ne spoznamo naših globin, težko te globine delimo z bližnjim in še težje bližnjega srečujemo v njegovih skrivnostnih globinah.

Če se vrnem na primero z računalnikom. Ukvarjamo se v glavnem s programom, ki ga želimo uporabiti: radi bi se pogovorili, radi bi nekaj ustvarili, na hitro dosegli nek cilj ipd. Nepotrebno izgubljanje časa je za večino ljudi, da bi se srečali s seboj, spoznali, kaj res čutijo, kaj se jim dogaja, zakaj ti ali oni strahovi itd. Tako ostaja večina na površju, ki je v najboljšem primeru le na videz urejeno, običajno pa se hitro zlomi in vse skupaj propade. No, nič boljša rešitev ni v tem, da se človek ukvarja samo z ozadji, podpornim sistemom, in ničesar ne naredijo v 'konkretnem' programu.

Nič ni narobe, če odnos ne steče tako kot si želite. Potrebno je vztrajati v iskanju in prizadevanjih. Moje mnenje je, da vsi potrebujemo pomoč bližnjega, ki je to pot prehodil oz. dovolj razume delovanje 'računalniškega' podpornega sistema. Zame je varen okvir za psihološko razmevanje posameznika Evangelij, ki nam skozi božji pogled odstira skrivnost človeškega življenja. Zato vidim kot nujno sestavino odnosa tudi duhovnost, ki jo moramo prečiščevati vzporedno z razmišljanjem o odnosih. Vse namreč močno vpliva na konkretno dogajanje v posameznem odnosu.

Naj tu za nocoj končam. Upam, da nisem samo zakompliciral. Vesel bom najinega nadaljevanja, pa seveda tudi drugih komentarjev. Naj nam bodo v pomoč, da bodo naši odnosi res bogati.

Lep pozdrav vsem!

peter

 Kako povedati, da bi bil razumljen?

Mislim, da je pomembno, da si dva , ki se imata rada povesta:" Glej, z ljubeznijo prihajam k tebi. Karkoli bom rekel(a) bo iz ljubezni do tebe. Nočem te prizadeti. Za to je potrebna pot, ki se mi kaže tudi v nedeljskem evangeliju in pridigi.

SOČUTJE

Gospod Peter v pridigi pravi:

Jezus se je približal Petru tako, da je stopil v njegov svet, svet ribiča, ki se bori z viharjem, morjem in mrežami. Jezus je želel razumeti Petrove skrbi, začutil je njegovo nemoč pri ribolovu, v viharju in praznih mrežah. Čutil je z njim in počasi ga je začel vzgajati. 

Z božjo pomočjo vstopava v svet drug drugega.

MOLITEV IN PREMIŠLJEVANJE

Jezus je v sočutnem odnosu s Petrom. Redno se je umikal v tišino, da je v MOLITVI IN PREMIŠLJEVANJU za vsakega odkrival božji načrt. V takšnem odnosu mu je razlagal, kako si Bog zamišlja njegovo življenje. Povabil ga je na pot ribiča ljudi in mu postopoma razkrival, kaj pomeni slediti Bogu, kaj pomeni izpolniti božji načrt.

 Tudi midva potrebujeva molitev in premišljevanje, da odkrivava božji načrt za naju.

SPREJEMANJE TRPLJENJA

Peter se je začel upirati Učitelju in je trmaril. Kako že? Upiralo se mu je trpljenje, zato je Jezusu odkrito branil, da ne sme trpeti. Jezus ga je odločno zavrnil: Poberi se! Za menoj, satan! SPREJEMANJE TRPLJENJA je tretji temelj pravega opominjanja. Jezus je trpljenje sprejemal sam in v tej luči razumel tudi dejstvo, da bo moral trpljenje sprejeti tudi Peter.

Pot do drugega ni lagodna, ampak je tlakovana s trpljenjem, ko mora vsak umirati svoji sebičnosti, da bi lahko prišel do drugega.

Kako sva midva z možem iskala in še iščeva poti drug do drugega. Včasih je to enostavno, drugič zelo težko. Ko je bilo  težko, sva si pisala pisma in zapisala to, kar sva želela povedati. Če govorim zase, mi je veliko pomenilo, ko sem brala moževe besede, da me ima rad in da me nikoli ni namerno prizadel. Tako je vsa ostala vsebina zasijala v novi luči in  je bil to temelj nadaljnega pogovora. Pomembno se je, da imava duhovnega voditelja, ki naju na poti razumljenosti spremlja in da odkrivava božji načrt za naju tudi na duhovnih vajah za zakonce. To je najina izkušnja in najina pot.

Ko v tem tednu razmišljam o opominjanju pa pri sebi ugotavljam, da lažje posvarim tiste, ki so mi najbližji.

Kjer niso tako tesne vezi, se beseda zatakne in si ne upam opominjati. Trudim se biti zgled, saj tudi zgled lahko opominja.

Hvala vam za napisano, čeprav mi ni vse jasno in ne vem, če sem prav dosti razumel. Pri tehničnih stvareh, kot ste jih vi g. Peter omenjal in poskušal na ta način razložit v čem je bistvo, je meni zelo enostavno oz. skoraj zmeraj tako, ko pridem do problema se vstavim razmislim po potrebi prespi in rešitev je sama po sebi tu. V medsebojnih odnosih pa ni tako lahko in v časih se mi zdi, da se kljub vloženem trudu stvar ne izide. Tudi to mi je vedno bolj jasno, da sta za graditev odnosa potrebna najmanj dva.

Lep pozdrav vsem.

V vedno novem in živem razmišljanju je vedno kup vprašanj in precej manjši kup odgovorov. Če vam lahko koristijo naša razmišljanja, sem z veseljem na voljo. Tudi meni bo koristilo, če poveste, kaj se vam zdi nejasno oz. kje se vam tudi pri mojem razmišlkjanju zatakne.

Včasih že samo postavljanje vprašanja razjasni problem. Gotovo se o vsem premalo pogovarjamo. Torej sem z veseljem z vami v pogovoru. Sicer pa veliko poguma in vere, da se prizadevanje za lepe odnose, enkrat vendarle izplača.

Lep pozdrav!

Nejasne so mi stvari v zvezi z ozadji. Vaša razmišljanja mi koristijo. To imate tudi prav, da se o vsem premalo pogovarjamo, včasih imam občutek, da tudi če se pogovarjamo se v bistvu ne slišimo in mogoče tudi ne razumemo.
Hvala vam za spodbude.

Lep pozdrav!

Če je podporno okolje pri računalniku enotno, je pri človeku večplastno. In ta večplastnost predstavlja zapletena ozadja našega razmišljanja, doživljanja, vrednotenja itd. Če nam tega nekdo ne pomaga razumeti, se tudi z drugim običajno zavrtimo in nas pogovori ne pripeljejo nikamor. Prav v tem vidim potrebo posameznika ali para, da najde človeka, ki ga oz. ju bo spremljal in mu oz. jima bo pomagal, da se bosta slišala in razumela.

Če bi želeli pogovor, sem dosegljiv na mobi: 040 226 884, srečava pa se lahko na Gradu razen ob torkih in nedeljah ali pa v Ljubljani ob torkih popoldan, po potrebi tudi dopoldan.

Vse dobro!

Hej, hej, Sebastjan!

Da ti bodo (upam) Petrove besede bolj razumljive, ti jih bom skušala razložiti po kmečko (na podlagi lastnega primera).

Kak teden nazaj sva z najboljšo prijateljico prišli v res "hard" konflikt. Zaradi par malenkosti (narobe izrečenih besed, dejanj) sva druga v drugi videli najslabšega možnega človeka in bi v tistem najraje zmleli druga drugo. Ali pa vsaj zaključili z odnosom, ker tako sebične osebe, ki vidi samo sebe, ki izkorišča, ki ... pa ne bova imeli za prijateljico.

Počasi pa se je začel oglašati najin razum in želja, da ta konflikt razrešiva in sva si (par dni po konfliktu) vzeli čas, da se pomeniva. Začelo se je zelo glasno in bojevito (error-napaka v sistemu), ko je vsaka skušala drugi dopovedati, kako jo je prizadela, kaj je občutila in se je druga vključevala zraven, da narobe misli pa spet prva, da je druga ne sliši ... počasi pa sva ton glasu znižali na normalno jakost in se začeli bolj konstuktivno pogovarjati. Ugotovili sva, da naju je tisto, kar naju je bolelo spomnilo na pretekle bolečine (operacijski sistem, ki dela v ozadju): na ponižanja, na to, da drugi ni cenil najinega dela, da so bili vedno pomembni drugi, midve pa ne, da ... 

In ko sva prišli do tega, se srečali v tej bolečini, ranjenosti ... je odnos lahko spet stekel (word je nazaj začel delati) in sva bili še bližje sebi in druga drugi kot pred tem. :)