»Pridige so lahko zelo lepe, toda če ljudem nismo blizu, če ne trpimo skupaj z njimi in jim ne damo upanja, pridige ne služijo ničemur, so le nečimrnost.

Danes se Cerkev spominja sv. Kornelija, papeža, in sv. Ciprijana, škofa, ki sta umrla kot mučenca. Na ta dan evangeljski odlomek govori o Jezusu, ki se približa pogrebnemu sprevodu. Neka vdova iz Naima je izgubila svojega edinega sina. Gospod naredi čudež in mladeniča obudi nazaj v življenje. Vendar pa naredi še nekaj več: je blizu. Ali, kot so govorili ljudje, 'Bog je obiskal svoje ljudstvo'. Kadar Bog obišče, to pomeni nekaj več, nekaj novega, pomeni namreč, da je njegova navzočnost še posebej tam. Jezus je blizu ljudem: Bog, ki je blizu in lahko razume srce ljudi, srce svojega ljudstva.

Ko je videl tisti pogrebni sprevod, se je Gospod približal. Bog obišče ljudstvo v njegovi sredi. Približa se. Bližina. To je Božji način. V Svetem pismu se večkrat ponovi izraz, da 'je Gospod izkazal usmiljenje'. Tako so se mu zasmilile tudi množice, ki so se mu zazdele kakor ovce, ki nimajo pastirja, kot pravi evangelij. Ko Bog obišče svoje ljudstvo, mu je blizu, približa se mu in izrazi sočutje, je ganjen. Gospod je globoko ganjen, tako kot je bil pri Lazarjevem grobu. In tako, kot je bil ganjen tisti Oče, ko se je izgubljeni sin vrnil domov.

Bližina in sočutje: tako Gospod obišče svoje ljudstvo. In kadar mi želimo oznanjati evangelij, širiti Jezusovo Besedo, je pot prav to. Druga pot je tista pot pridigarjev, pismoukov in farizejev, ki so bili daleč od ljudstva. So le govorili in govorili so dobro, učili so postavo. Toda bili so daleč. To ni bil Gospodov obisk, bilo je nekaj drugega. Ljudstvo tega ni občutilo kot milost, ker je manjkala bližina, manjkalo je sočutje, ki pomeni trpeti skupaj z ljudstvom.

Ko Gospod obišče svoje ljudstvo, pa je pomembno še nekaj. V današnjem evangeljskem odlomku beremo, da se je mrtvi 'vzdignil in začel govoriti' in 'Jezus ga je dal njegovi materi'. Kadar Bog obišče svoje ljudstvo, ljudstvu povrne upanje. Vedno. Lahko se sijajno oznanja Božjo besedo, v zgodovini je bilo veliko dobrih pridigarjev, a če ti pridigarji niso uspeli zasejati upanja, taka pridiga ne koristi. Je nečimrnost.

Ko torej gledamo Jezusa, ki je materi vrnil živega sina, lahko razumemo, kaj pomeni Božji obisk ljudstva. Prosimo za milost, da bi naše krščansko pričevanje pričevalo o Božjem obisku, to je, da bi prinašalo bližino, ki seje upanje.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 16.9.2014)

Papež Frančišek med jutranjo mašo o Božjem obisku ljudstva: Bližina, sočutje, upanje