»Edina želja Boga je odrešiti človeštvo, a problem je, da človek pogosto hoče sam narekovati pravila odrešenja. Gre za dramatičen paradoks, ki se v Svetem pismu ponavlja na več mestih in doseže vrhunec v dogodkih Kristusovega zemeljskega življenja. V evangeljskem odlomku Jezus izrazi vse svoje obžalovanje, ko vidi, da mu nasprotujejo njegovi lastni ljudje, ko vidi mesta, ki obračajo hrbet njegovemu sporočilu. 'Ko bi se v Tiru in Sidònu zgodili čudeži, ki so se zgodili v vaju – tako Jezus opomni Horazìn in Betsajdo – bi se že zdavnaj spokorila.' V tej Jezusovi ostri in grenki primerjavi je povzeta celotna zgodovina odrešenja. Kot so predhodno zavrnili in ubili preroke, ker so se jim zdeli nadležni, bodo sedaj storili tudi s samim Jezusom.
To je drama upiranja odrešenju. In tisti, ki zaprejo vrata načinu, s katerim nas želi zveličati Bog, so prav ljudje iz vodilnega razreda. Tako lahko razumemo močne dialoge Jezusa z vodilnim razredom njegovega časa. Prepirajo se, preizkušajo ga, nastavljajo mu pasti, da bi videli, če bo padel – to je njihovo upiranje, da bi bili odrešeni. Jezus jim reče: 'Ne razumem vas! Ste kot tisti otroci: igrali smo vam na flavto, pa niste plesali; peli smo vam žalostinko, pa niste jokali. Kaj torej hočete?' Njihov odgovor se glasi: 'Hočemo se odrešiti na naš način.' S tem se zaprejo za Božji način.
Ta drža se razlikuje od drže vernega ljudstva, ki razume in sprejme odrešenje, katerega je prinesel Jezus. Le-to je nasprotno odrešenju voditeljev ljudstva, ki je v svojem bistvu omejeno na izpolnjevanje 613 predpisov, katere je ustvarila njihova intelektualna in teološka vročica. Ti ne verjamejo v usmiljenje in odpuščanje, ampak verjamejo v žrtvovanje. Verjamejo v urejenost, v kateri je vse jasno. Tudi vsi mi imamo v svoji notranjosti to dramo upiranja odrešenju. Vprašati se moramo: Kako želim jaz biti zveličan? Na moj način? Na način duhovnosti, ki je dobra in mi dobro dene, a ki je fiksna, v kateri je vse jasno in ni nobenega tveganja? Ali na Božji način, to je, po Jezusovi poti, ki nas vedno preseneča in nam vedno odpira vrata v tisto skrivnost vsemogočnosti Boga, ki je usmiljenje in odpuščanje?
Dobro je, če se zavedamo te drame v naših srcih. Premisliti moramo, če se tudi nam dogaja, da svobodo zamenjamo za neodvisnost, da izbiramo odrešenje, ki se zdi pravo nam. Verjamem, da je Jezus Učitelj, ki nas uči odrešenja, ali vsepovsod iščem guruje, da bi jih najel in bi me naučili drugega odrešenja? Iščem bolj varno pot? Se zatekam pod streho predpisov in mnogih zapovedi, ki so jih določili ljudje, ter se tako čutim varnega in s to varnostjo – kar se sliši nekoliko ostro – kupim svoje odrešenje? Jezus mi odrešenje ponuja zastonj z zastonjskostjo Boga. Dobro je, če si danes zastavimo ta vprašanja. Še zadnje: Se upiram Jezusovemu odrešenju?« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 3.10.2014)
Papež med sveto mašo: Se hočem zveličati na svoj ali na Jezusov način?