Na zadnji zakonski skupini smo se pogovarjali o osebnih željah in sanjah enega od partnerjev v odnosu do sozakonca in družine. A je prav, da recimo mož pričakuje, da se bo družina prilagodila njegovim sanjam, ambicijam ... Kje je meja med egoizmom in pravico do osebne izpolnjenosti?
Ima kdo o tem kakšno mmenje? Kako se soočate s tem v vaših družinah? Kakšne so v zvezi s tem vaše izkušnje?
Pa upam, da se bo odprla kaka debata ...
Osebne želje in sanje?
Tudi sama sem se spraševala, do katere mere si lahko pustim uresničiti svoje sanje in kdaj jih opustiti, da zakon ne bi zato trpel. Vsebolj sem prepričana, da je res, da tudi v zakonu damo Boga na prvo mesto. To pa ne pomeni odmika, ampak ob njem spoznavati, kaj On od mene in naju pričakuje. Če čutim, da moram nekaj narediti, pa je to tudi božja volja, me bo sčasoma tudi mož podprl. Saj bom v svojem delu prepričljiva in ne bom kolebala. Tudi tukaj se mi zdi, da drži naj ne skrbimo, kaj bomo govorili, ker bo Duh govoril namesto nas.
Midva sva strinjava z Mihelo in Petrom. Mogoče dodava še vidik, da se je treba vedno spraševati o ozadju naših ambicij ali želja. Treba je pomisliti, kaj me žene v neko angažiranje ali sanjarjenje. Mogoče se podzavestno podrejam pričakovanjem svojih staršev? Morda bi rad nekaj dosegel, da bi potem čutil, da sem vreden in sprejet? Mogoče se težko umirim v tem kjer sem in kar sem in bežim v delo, projekt ... Misliva, da je treba tukaj razčiščevati - oba skupaj. Pri tem je pa potrebna ponižnost obeh, da ne bova ogrožena in bova slišala, kako me drugi vidi. Če si oba prizadevava za resnico, je sozakonec lahko posrednik med mano in Bogom in mi pomaga odkrivati načrte, ki jih ima Bog z mano, z nama.
Pa seveda molitev. Tudi tu moramo biti ponižni in se bolj podrejati Božji volji, kot pa svoji ... Verjameva, da Bog pokaže, kaj je in kaj ni, če ga le hočemo slišati ...
Urška in Simon
Začnem z debato jaz, ki nisem poročen ;) Mislim, da je tudi v naših skupnostih isto vprašanje, ki se mu najraje izognemo in rečemo, naj dela vsak tisto, kjer se najde in naj se drži 'minimalnih standardov'. Sam sem trdno prepričan, da je to pogreb tako za zakon kot za skupnost. Moja izpolnitev nikakor ne more biti v nasprotju z resničnim odnosom z drugim. Če je, pomeni, da je nekaj naroba bodisi z menoj ali s skupnostjo. Kompromis zame ni rešitev. Potrebno je iskati resnico in skušati spoznati, kdo si stvari predstavlja zgrešeno. Če sledimo božjim načrtom v nas, ki nas vodijo do lastne uresničiteve, bodo ti načrti utrjevali hkrati tudi skupnost torej tudi zakon in družino.
Tisto, kar si pogosto predstavljamo kot našo uresničitev, a je hkrati v nasprotju z drugim, je pogosto le beg, ki nas ne izpolni. Apostol Pavel nekje pravi, da se Sveti Duh daje v korist vseh. V to zelo verjamem. Torej kar je resnično dobro zame, je dobro tudi zate in za širšo skupnost. Kar je resnično dobro zate, je zagotovo dobro tudi za naju oba. Resnico pa si upam odkrivati predvsem v dialogu in v Evangeliju. Bližnji in Bog mi pomagata spoznati resnično dobro. Upam, da nisem zakompliciral ;)