»Današnji evangeljski odlomek pripoveduje o človeku, ki je priredil veliko večerjo. A vsi njegovi povabljenci so našli opravičila, da niso prišli. Ta Jezusova prilika nam daje misliti. Vsakdo gre namreč rad na praznovanje, vsakdo je rad povabljen. Toda na pojedini iz evangeljskega odlomka je bilo nekaj, kar trem povabljencem, ki so le primer mnogih, ni bilo všeč. Prvi je dejal, da si mora iti ogledati njivo, ki jo je kupil. Počutiti se hoče nekoliko bolj mogočnega. To je nečimrnost, ponos, oblast. Rajši ima to, kot pa da bi sedel na večerji kot le eden med mnogimi. Drugi je povabilo zavrnil z izgovorom, da je kupil pet jarmov volov. Osredotočen je le na posle in ne želi izgubljati časa z drugimi ljudmi. Tretji povabljenec pa se je opravičil z besedami, da se je oženil. Svoje neveste ni hotel pripeljati na praznovanje, ljubezen je hotel le zase. To je egoizem.

Vsi trije so dali prednost samim sebi. Na praznovanje niso hoteli priti. Ne vedo, kaj praznovanje je. Šlo jim je za lastne interese, za tisto, kar Jezus imenuje 'povračilo'. Če bi dobili vabilo, naj pridejo, ker bodo na večerji prijatelji iz tujine, ki se ukvarjajo s posli, in bi se lahko česa lotili skupaj, zagotovo nihče ne bi iskal opravičila. Toda tisto, kar jih je prestrašilo, je bila zastonjskost. Biti tam tak, kot so drugi … Gre prav za egoizem, biti v središču vsega … Zelo težko je poslušati Jezusov glas, Božji glas, kadar se vrtim okrog samega sebe. Tak človek nima obzorja, kajti obzorje je on sam. Za tem pa je še nekaj, nekaj globljega: strah pred zastonjskostjo. Strah nas je Božje zastonjskosti. Tako velika je, da se je bojimo.

Do tega pride, ker smo večkrat trpeli zaradi posameznih življenjskih izkušenj. Tako se je zgodilo učencema iz Emavsa, ki sta se oddaljila od Jeruzalema. Ali Tomažu, ki se je hotel dotakniti, da bi lahko verjel. 'Kadar je ponudba velika, podvomi celo svetnik', pravi neki ljudski pregovor. Zastonjskost je namreč 'preveč'. Ko nam Bog torej ponudi tako pojedino,  si mislimo, da je bolje 'ne vmešavati se'.

Bolj gotovi smo v svojih grehih, v svojih mejah. A tako ostanemo v svoji hiši. Potrebno pa je iti ven iz svoje hiše, da bi sprejeli Božje povabilo, povabilo v Božjo hišo, skupaj z drugimi. Toda tega nas je strah. Vsi kristjani se bojimo tega. Ta strah je skrit v notranjosti. Smo katoličani, a 'ne preveč'. Zaupamo Gospodu, a 'ne preveč'. Ta 'ne preveč' zaznamuje naše življenje, naredi nas majhne, pomanjša nas.

V evangeljskem odlomku je služabnik sporočil svojemu gospodarju, kaj se je zgodilo. Slednji se je razsrdil, kajti bil je preziran. Nato je poslal po uboge in pohabljene, ki so bili na mestnih trgih in ulicah. Služabniku naroči, naj jih prisili, da bodo vstopili. Pogosto mora Gospod z nami narediti enako. Prisiliti nas mora z mnogimi dokazi. Prisili to srce, to dušo, da verjame v Božjo zastonjskost, da je Božji dar 'gratis', da se zveličanja ne kupi, ampak je veliko darilo, ki je Božja ljubezen. Največje darilo! To je zastonjskost. Mi pa se nekoliko bojimo tega in mislimo, da se do svetosti lahko pride z našimi stvarmi. Dolgoročno tako postanemo 'pelagijanci'.

A svetost, odrešenje sta zastonjska. Jezus je praznovanje že plačal s svojim ponižanjem vse do smrti na križu. Kadar gledamo Križanega, zatorej pomislimo, da je prav to 'vstopnica' na praznovanje. Recimo: 'Sem grešnik, a vseeno te gledam in grem na Očetovo praznovanje. Zaupam. Ne bom ostal razočaran, kajti ti si že plačal vse.' Danes nas Cerkev vabi, da bi se ne bali Božje zastonjskosti. Moramo le odpreti srce in s svoje strani narediti vse, kar lahko. Veliko praznovanje pa bo priredil On.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 4.11.2014)

Papež med jutranjo sveto mašo: Ne bojmo se Božje zastonjskosti!