En pomislek moti mnoge: strah pred sodbo.

Razumljiv je strah pred človeško sodbo. Če ti vzamejo dobro ime, boli. In celo sprijazniti se moraš z mislijo, da madeža nihče na zemlji ne bo več popolnoma opral. Tudi to je zdravilno. Saj če bi ljudje vedeli za vse naše tajne grehe in slabosti, bi imeli še slabše mnenje. A merili in cenili bi s človeškimi merili. Res: Bog je svetost. A je tudi res, da je Bog ljubezen. In njego­va veličina se najbolj razodeva v usmiljenju. In Bog vidi tudi tisto, česar ljudje videti ne morejo. On ve, kakšne nas je ustvaril. On bo sodil po božje, ne s človeškimi pogledi. Zato mir! In dostojanstvo kristjana. Ne puhlo, domišljavo. Ti­sto notranje dostojanstvo, ki mi napravlja korak trden, da grem mimo posmehov, ponižanj, pomilovanj, ki so lahko prav tako zlobna kot obrekovanja, mimo nerazumevajočih opomb, praznih, »visokih«, zlobnih ljudi. Ko so Kristusa hoteli v Nazaretu vreči v prepad, »je šel po sredi med njimi in odhajal«. Eden najbolj veličastnih prizorov. Vsak slabič bo laže obstal pred božjo svetostjo kot pa pred člo­veško zlobo. Zato moram skrbeti za iskrenost srca. Saj Bog samo to želi, da se predam njegovi usmiljeni ljubezni.

Zato tudi misel na sodbo ne sme kaliti mojega miru ob misli na smrt.