Sv. Leon Veliki

Moč njegove osebnosti tako izstopa, da je upravičeno dobil naslov »Véliki«. Ko je sprejel papeško službo, se je zavedal svoje odgovornosti. In to je v govorih tudi povedal. Prvi med škofi, sredi njih in v službi njih. Sam je vnovič opredelil stališče do zbora škofov. In po tem se je tudi ravnal. Živel je v času številnih zmot, ki so cepile krščanske vrste. V dobah preganjanj je trpljenje družilo. V dobi svobode pa so nasta­le na vseh koncih zmote. In Leon je bil velik branik čiste resnice, zlasti resnice o učlovečenju druge božje osebe. Prečistila se je na kalcedonskem cerkvenem zboru 451. Že naslednje leto je posegel v svetno življenje tedaj že razpa­dajočega rimskega cesarstva. Zaustavil je hunskega kralja Atila in ga pregovoril, da se je umaknil onstran Donave. Že on je slutil nevarnost, da se razkoljeta Vzhod in Zahod, in skrbno pazil, da bi do tega ne prišlo. Urejal, poglabljal je cerkveno življenje in sam s svojim življenj­em dajal zgled. Izredna osebna moč, prav tako izredna bistrovidnost in zavzetost za Cerkev je Leona postavila kot nekak mejnik vrsti papežev.

Ob njegovem vsestranskem delu mi je toliko bolj jasno, kako moram iskreno moliti za papeža tudi danes. Delam to vsak dan in iz prepričanja?