»Vsak kristjan, kakršna koli je njegova poklicanost, mora znati vedno odpustiti. Obenem ne sme nikoli pohujšati, kajti pohujšanje uničuje vero. Za tistega, ki pohujša, 'bi bilo bolje, da mu obesijo mlinski kamen na vrat in ga vržejo v morje'. Jezus, rajši kot kakšen bolj osladen izraz, izbere to surovo podobo.Iz današnjega evangeljskega odlomka izpostavimo tri ključne besede: pohujšanje, odpuščanje in vera.
'Gorje tistemu, ki pohujša', odločno zatrjuje Kristus. Sveti Pavel pa v pismu Titu daje natančne smernice glede duhovnikovega načina življenja. Ne sme biti nasilen, biti mora zmeren ali z eno besedo brezhiben. To pa je popolnoma v nasprotju s pohujšanjem. Enako velja za vse kristjane. Pohujšanje pomeni, izpovedovati en način življenja – 'sem kristjan' – nato pa živeti kot pogan, ki ne veruje ničesar. To pohujšuje, ker pri tem ni pričevanja. Izpovedovati vero predstavlja življenje, ki ga je treba živeti.
Kadar nek kristjan ali kristjanka, ki hodi v cerkev, v župnijo, ne živi tako, pohujšuje. Kolikokrat smo že slišali ljudi reči, da ne gredo v cerkev, ker je bolje biti pošten in ostati doma. Tako niso kot tisti, ki sicer gredo v cerkev, a nato delajo po svoje. Pohujšanje uničuje vero! Zato je Jezus tako oster: 'Pazite! Pazite!' Ponovimo danes te Jezusove besede: 'Pazite nase!' Vsi smo namreč sposobni pohujševati.
Prav tako bi vsi morali znati vedno odpustiti. Kristus vabi, da bi odpustili tudi do sedemkrat na dan. In sicer tistemu, ki nam je naredil krivico in nas nato skesano prosi odpuščanja. Jezus nekoliko pretirava, a le zato, da bi nam pokazal pomen odpuščanja. Kajti kristjan, ki ni sposoben odpustiti, pohujša; ni kristjan. Moramo odpustiti, ker je nam bilo odpuščeno.
To najdemo tudi v molitvi Očenaš, ki nas jo je naučil Jezus. Tega ni mogoče razumeti s človeško logiko. Človeška logika te navaja k neodpuščanju, k maščevanju, navaja te k sovraštvu, k razdeljenosti. Mnogo družin je ločenih, ker ni bilo odpuščanja: otroci, ki so daleč od staršev, zakonca, ki sta se oddaljila … Če sam ne odpustim, se zdi, kot da bi ne imel pravice, da bi meni bilo odpuščeno, ali pa nisem doumel, kaj pomeni, da mi je Gospod odpustil.
Sedaj lahko razumemo, zakaj so učenci prosili Gospoda, naj jim pomnoži vero, ko so slišali vse te besede. Brez vere ni mogoče živeti, ne da bi pohujšali; in tudi ne tako, da bi vedno odpustili. To nam omogoči edino luč vere, tiste vere, ki smo jo prejeli - vere v usmiljenega Očeta; v Sina, ki je za nas dal življenje; v Duha, ki je v nas in nam pomaga rasti; vere v Cerkev, vere v Božje ljudstvo, krščeno in sveto. To je dar! Vera je darilo. Nihče ne dobi vere preko knjig, tako, da hodi na razna predavanja. Vera je Božje darilo, ki ga dobiš. Zato so apostoli Jezusa prosili: 'Pomnoži nam vero!'« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 10.11.2014)
Jutranja homilija papeža Frančiška: Pohujšanje, odpuščanje in vera