Služba škofov, duhovnikov in diakonov
»Gospod še naprej pase svojo čredo po službi škofov, duhovnikov in diakonov. V njih Jezus postane navzoč v moči svojega Duha in tako še naprej služi Cerkvi, jo krepi v veri, upanju in pričevanju o ljubezni. Te službe predstavljajo torej velik Gospodov dar za vsako krščansko skupnost in vso Cerkev, v kolikor so živo znamenje njegove navzočnosti in njegove ljubezni. Kaj se zahteva od teh služabnikov Cerkve, da bi lahko živeli na pristen in rodoviten način svojo službo?
Osnovna slovnica škofove službe
V pastoralnih pismih, poslanih učencema Timoteju in Titu, se apostol Pavel zelo skrbno zaustavi ob liku škofov, duhovnikov in diakonov. Izpostavi to, k čemur so poklicani, ter posebne odlike, ki jih morajo imeti tisti, ki so izbrani za te službe. Zanimivo je, kako so skupaj z odlikami, povezanimi z vero in duhovnim življenjem, naštete nekatere skrbno izbrane človeške lastnosti: sprejemanje, zmernost, potrpežljivost, blagost, zanesljivost, dobrota srca. To je abeceda, osnovna slovnica vsake službe! Biti mora osnovna slovnica vsakega škofa, vsakega duhovnika, vsakega diakona. Brez te lepe in pristne naravnanosti na srečanje, spoznavanje in pogovarjanje, spoštovanje in vstopanje v odnose z brati na spoštljiv in iskren način ni mogoče služiti in pričevati z resničnim veseljem in verodostojnostjo.
Pastirska služba izvira samo iz Božjega usmiljenja in srca
Pavel svojima učencema in s tem vsem, ki jim bo zaupana pastoralna služba, priporoči še eno temeljno držo, in sicer: neprestano oživljanje prejetega daru. To pomeni, da mora biti vedno živo zavedanje, da nekdo ni škof, duhovnik ali diakon zato, ker je pametnejši, sposobnejši in boljši od drugih, ampak je to samo v moči daru ljubezni, ki ga je dal Bog, v moči njegovega Duha in za dobro njegovega ljudstva. Zavedanje tega je zares pomembno in pomeni milost, za katero je treba vsak dan prositi. Kajti pastir, ki se zaveda, da njegova služba izvira samo iz Božjega usmiljenja in srca, ne bo nikoli mogel privzeti avtoritarne drže, kot da bi vsi bili ob njegovih nogah, skupnost pa bi bila njegova lastnina, njegovo osebno kraljestvo.
Zavedati se, da je vse dar
Zavedanje, da je vse dar, milost, pomaga pastirju, da ne pade v skušnjavo, ne postavlja samega sebe v središče pozornosti in ne zaupa samo sebi. To so skušnjave nečimrnosti, ponosa, samozadostnosti in napuha. Gorje, če škof, duhovnik ali diakon mislijo, da vse vedo, da imajo vedno pravi odgovor za vsako stvar in ne potrebujejo nikogar. Zavedanje, da sta ravno njemu kot prvemu namenjena Božje usmiljenje in sočutje, mora služabnika Cerkve narediti vedno ponižnega in razumevajočega v odnosih z drugimi. Z zavestjo, da je poklican pogumno varovati vero, bo poslušal ljudi. Zaveda se namreč, da se vedno lahko nekaj nauči, tudi od tistih, ki so morda še daleč od vere in Cerkve. Vse to mora zatem voditi v prisvojitev nove drže, izražene v delitvi z drugimi, soodgovornosti in občestvu.
Dragi prijatelji, Gospodu moramo biti vedno hvaležni, da v osebi in službi škofov, duhovnikov in diakonov še naprej vodi in oblikuje svojo Cerkev ter ji tako pomaga rasti na poti svetosti. Obenem moramo še naprej moliti, da bodo pastirji naših skupnosti lahko živa podoba občestva in Božje ljubezni.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 12.11.2014)
Papež Frančišek med splošno avdienco: Pastirjeva služba izvira samo iz usmiljenja in srca Boga
Papež ponovno opozoril na preganjanje kristjanov