Sv. Stanislav Kostka
Kolikokrat so tudi Stanislava kot vzornika mladine slikali kot rojenega svetnika. A vendarle je bil tudi on vročekrven, strasten, in je moral pretrpeti veliko bojev. Najtežje je bilo nasilje njegovega starejšega brata. Predal se je veseljačenju, ko sta študirala na Dunaju, in je hotel tudi Stanka potegniti za seboj. »Za kaj večjega sem se rodil,« je bil njegov odgovor. To je brata razkačilo in ga je pretepal in poniževal. Njegovo trpljenje je bilo toliko, da je hudo zbolel. Med boleznijo pa je imel doživetja, ki prekašajo naravne dogodke. Spoznal je svoj poklic: postati jezuit. Oče in brat sta vse poskusila, da ga od tega odvrneta. Končno je sedemnajstletni fant pobegnil z Dunaja in odšel v Rim – iskat svojo srečo. Ko je oče to zvedel, mu je pisal grozilno pismo. Nespametni očetje! Fant je zajokal. Ko so ga vprašali, zakaj joka, je odgovoril: »Jočem zaradi zaslepljenosti svojih staršev, ki popolnoma nič ne razumejo, kaj je božji klic.« Ko je po očetovem nalogu njegov starejši brat šel v Rim, da Stanka s silo pripelje nazaj, je našel brata že mrtvega. Zdaj je zajokal on: »Kolikokrat sem ga jaz z nogami teptal, posebno ko sem ga videl ponoči moliti.« Kaj včasih počenjajo sorodniki, ko se kdo od otrok odloči za božjo službo. Ko bi vedeli, da se za take stvari z Bogom ne smemo pravdati. So rodili otroke zase ali za Boga?
Stanislav je zavetnik mladine. Naj bo posebej zavetnik tistih, ki se za svoj poklic morajo boriti s sorodniki!