Potrtost – tudi to je naš delež.

Vzrokov zanjo je veliko. Nekateri so stvarni, zunaj nas. Drugi so v nas, zaradi naše preobčutljivosti. Tistim, ki Boga ljubijo, vse koristi. Tudi potrtost. Da smemo preživljati težke ure, nam je zgled Kristus sam. Na Getsemanskem vrtu je prosil: »Oče, ako je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene.« A Kristus je prišel, da izpolni »Očetovo voljo«. Zato je v tej najtežji uri dostavil: »Toda ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi!« Moč te človeške volje v Kristusu je bila tolikšna, da so krvave kaplje zalile njegov obraz. Volja je premagala strah. Ne smem se čuditi, če pridejo dnevi, ko sem na tleh. To je povsem človeško. Veliko je odvisno od značaja. So razumski ljudje, ki gredo mimo istih stvari nekako z lahkoto. So pa drugi, ki jih take preizkušnje zelo pritisnejo k tlom. A za vse ostane ena molitev: Ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi! Morda za tako molitev potrebujemo več dni. A priti moram do tega, da jo bom izrekel iskreno, prepričano. Sicer je nevarnost, da tudi v duhovnem življenju zakrknem, se zaprem vase. Pa so ravno te ure trenutki milosti, da se popolnoma odprem božji ljubezni.

Poleg zagrebenosti vase se moram ogibati teatralike. Čim manj svet ve, kaj se z mano godi, tem boljše. To so steze, po katerih se Bogu posebej približamo. Karkoli sem preživel ali preživljam, navsezadnje moram priti do junaške, odkrite izpovedi: Naj se zgodi z menoj, kar hočeš, samo ne dopústi, da bi omagal v ljubezni.