Sv. Elizabeta

Srednji vek ima preveč grofovskih in kraljevskih svetnikov, premalo iz vrst preprostega ljudstva. A vendar. Tudi na gradovih so živele plemenite duše. Ena takih je bila sv. Elizabeta. Za današnji čas kar neverjetno: umrla je stara komaj 24 let, pa je svojemu možu, s katerim so jo zaročili že štiriletno, rodila tri otroke, postala vdova in z deli ljubezni bila hitro poznana daleč naokoli. Glas o njeni milini, svetosti, dobroti je šel po vsej Evropi. In že tri leta po smrti jo je Gregor IX. razglasil za svetnico. Vzgojena na dvoru, se je ponižala do najbolj revnih, zanemarjenih ljudi. V bolnici, ki jo je sama ustanovila, je stregla kot zadnja dekla. Upravičeno si je zaslužila naslov: »tolažnica ubogih in okrepčevalka lačnih«. Ta mlada žena je danes zavetnica številnih karitativnih organizacij in redovnih družb. Ni v blišču in bogastvu vse slabo; so tudi velike duše. To je vnovič dokazal srednji vek. Pa tudi v veliki revščini ni vedno preprostost in uboštvo v duhu, ker je včasih več želje po imetju in več zavisti, kot pa je navezanosti pri tistih, ki kaj imajo. Odvisno je od srca.

Miloščina zviška boli. Dobrota, ki se zadovolji s tem, kar beračem ostane, pa močno govori. In to je bila sv. Elizabeta.