»Boj proti lakoti in podhranjenosti je oviran s prioriteto trga in prednostjo zaslužka, ki sta hrano zvedla na raven navadnega blaga, podvrženega špekulaciji, tudi finančni. Razvojni in delovni načrti mednarodnih organizacij bi morali upoštevati željo ljudi, da se v vsaki okoliščini spoštuje temeljne pravice človeške osebe, torej tudi osebe, ki je lačna. Ko se bo to zgodilo, bodo tudi humanitarni posegi, akcije nujne pomoči in razvoja, imele večji zagon in bodo dale želene sadove.
Interes za proizvodnjo, razpoložljivost hrane in dostop do nje, klimatske spremembe in kmetijski trg nedvomno morajo spodbujati pravila in tehnična merila, a prva skrb mora biti oseba sama, torej tisti, ki jim primanjkuje vsakdanje hrane in so prenehali misliti na življenje, družinske in družbene odnose ter se borijo samo za preživetje. Spomnimo se besed sv. Janeza Pavla II., ki jih je na FAO izrekel med prvo konferenco o prehrani, leta 1992, ter opozoril pred nevarnostjo 'paradoksa preobilja'. Hrane je dovolj za vse, a vsi ne morejo jesti, medtem ko imamo pred svojimi očmi potrato, odmetavanje, čezmerno potrošnjo in uporabo hrane za druge namene. Žal je ta paradoks še vedno aktualen in predstavlja tudi prvi izziv, ki ga je treba preseči.
Drugi izziv, h kateremu je treba pristopiti, pa je pomanjkanje solidarnosti. Naše družbe so zaznamovane z naraščajočim individualizmom in ločitvami. To se konča z oropanjem najšibkejših za dostojno življenje in s povzročanjem uporov proti institucijam. Ko manjka solidarnosti v neki državi, to čutijo vsi. Solidarnost je drža, ki osebam omogoča, da stopijo naproti drugim in vzpostavljajo lastne medosebne odnose na podlagi čuta za bratstvo, ki gre onkraj razlik in omejitev ter spodbuja k iskanju skupnega dobrega.
Človeška bitja, ki se zavedajo svoje soodgovornosti v načrtu stvarjenja, postanejo zmožna vzajemnega spoštovanja. Tudi od držav, ki se pojmujejo kot skupnost oseb in narodov, se zahteva, da delujejo po skupnem dogovoru in so pripravljene pomagati druga drugi v skladu s načeli in pravili, ki jim jih določa mednarodno pravo. Vir neizčrpnega navdiha pa je naravno pravo, zapisano v človeško srce, ki govori jezik, ki ga vsi lahko razumejo: ljubezen, pravičnost, mir – med seboj neločljivi elementi. Na ta način postane cilj, da bi nahranili človeško družino, uresničljiv.
Pod ta zagotovila bi se morala podpisati vsaka država, ki skrbi za blagostanje svojih državljanov, ter skrbeti za njihovo uveljavljanje, za kar sta potrebni vztrajnost in podpora. Svoj prispevek na tem področju si prizadeva dati tudi katoliška Cerkev; v tej smeri prav tako teče aktivno vključevanje Svetega sedeža v mednarodne organizacije. Na ta način se želi prispevati k opredelitvi in sprejetju kriterijev, ki morajo uresničiti razvoj pravičnega mednarodnega sistema. Gre za kriterije, ki na etični ravni temeljijo na stebrih kot so resnica, svoboda, pravičnost in solidarnost; na pravni ravni pa ti isti kriteriji vključujejo odnos med pravico do prehrane in pravico do dostojnega življenja in bivanja, pravico do pravne zaščite, ki ni vedno blizu stvarnosti tistega, ki trpi zaradi lakote, ter moralno dolžnost do porazdelitve svetovnega ekonomskega bogastva.« (Papež Frančišek na FAO v Rimu, 20.11.2014)
»Vsakokrat ko se ozremo na Marijo, spet verujemo v revolucionarno moč nežnosti in ljubezni. Pri njej vidimo, da ponižnost in nežnost nista kreposti slabotnih, ampak močnih, ki jim ni treba slabo ravnati z drugimi, da bi se počutili pomembne … Ta dinamika pravičnosti in nežnosti, premišljevanja in odhoda k drugim napravlja Marijo za cerkveni vzor evangeliziranja.«
Papež v sporočilu papeškim akademijam: Učimo se od Marije