Sv. Miklavž

Škof v Miri, živel je v četrtem stoletju. Leto smrti 350. To je skoraj vse, kar ve povedati zgodovina o sv. Nikolaju ali – kot Slovenci udomačeno rečemo – sv. Miklavžu. Četudi je vse drugo bolj legenda kot zgodovina, je eno gotovo. Ta svetnik ne bi bil tako ljudski na vsem Vzhodu in kasneje tudi na Zahodu, če ne bi ustna tradicija ohranila spomina na »poosebljeno dobroto«, kar je Nikolaj bil. In to je glavno. Njegove besede so bile: »Če naj imajo moje besede moč, da bodo segle do srca, moram svojim ovčicam biti za zgled v vseh krepostih.« Pri vsem je gotovo treba paziti, da sv. Miklavž ne postane teatrska oseba. Da pri vsem veselju otrok – ostane nam vsem vzor dobrote. In v življenju človeka res ni najbolj važno, da vemo datum njegovega rojstva in smrti, da so nam znani vsi njegovi spisi in dela. Največje je prav to, kar imamo zanesljivo ohranjenega od sv. Miklavža: dobrota. Dobrota ni razpoznavni znak samo svetega Miklavža. Biti bi morala razpoznavni znak vsakega kristjana. Zmaličeno je »krščanstvo«, če ni dobrota spontan izraz srca, pa naj bo v besedi ali dejanju. In res ostaja neka skrivnost, ki jo vedo povedati mnogi dušni pastirji: tudi nekoliko zgubljen človek se končno reši, če je imel v življenju dobroto srca.

Ko bi mogli reči o meni: dobro srce. Potem bi lahko vse drugo pozabili. To je tiha misel in prošnja vsakega od nas na god svetega Miklavža.