Advent sam sebe zbira v tihoto.

Škoda, da v modernem življenju toliko praznikov oropamo notranje vsebine, ker vse zunanje prekriči božji mir. Če za kakšen čas to velja, velja za božični čas. Včasih se zdi, kot da je nekaterim vse ostalo samo še folklora. Ko vse mine, pomečejo proč »vso šaro« na smetišče. Srce pa trpi v prozaični praznoti. In usta se kremžijo v gorjupem občutku neprebavljenih dobrot. Po nepospravljenih sobanah se prelija zadah po šampanjcu in tobačnem dimu. Treba bo le še prespati nekaj noči, naviti nove gramofonske plošče – in življenje bo teklo naprej. Tako je zvodenelo tudi praznovanje. Konec koncev je le šop suhih rož, ki jih bodo po naši smrti pometali v ogenj. To naj bi bilo pričevanje za Kristusa! Zato je treba vsemu božičnemu času vrniti vero. Kratko: vrniti Kristusa. Zlasti v deželah, kjer je advent postal čas »božične kramarije«, se oglašajo ti pozivi. Spet ne smem čakati na druge. Sebi in ljudem okoli sebe moram ustvarjati lep božič. Čim bolj ubran bo advent, čim bolj globoka bo moja molitev, čim bolj bom hrepenel po večjem stiku z Bogom, tem lepši bo moj božič. Da ga obdam s slovensko domačnostjo, s tem samó dajem primeren okvir vsemu. A vendar je tudi to le okvir. Vsebina teh dni pa mora biti v mojem srcu.

Vsaj en sklep: Moja molitev mora biti molitev srca vse te dni!