»Veselje Cerkve je biti mati, ki gre iskat izgubljene ovce. Cerkvi nič ne pomaga popolna organizacija, če je zaradi tega žalostna in zaprta, če ni mati. Bodimo veseli kristjani, saj smo prejeli nežno Jezusovo tolažbo.
Odpreti vrata Gospodovi tolažbi. Prerok Izaija v prvem berilu govori o koncu trpljenja Izraela po izgnanstvu v Babiloniji. Ljudstvo potrebuje tolažbo. Že sama Gospodova navzočnost tolaži. Takšna tolažba pa je tudi med trpljenjem. Pa vendar običajno bežimo iz tolažbe, saj smo do nje nezaupljivi. Bolj udobno nam je v 'naših stvareh', celo bolj udobno v naših pomanjkljivostih, v naših grehih. Tu smo doma. Ko pa pride Sveti Duh in njegova tolažba, se naše notranje stanje spremeni in uide našemu nadzoru. Zato se je potrebno prepustiti Gospodovi tolažbi.
Najmočnejša tolažba je usmiljenje ter odpuščanje. To je najlepše opisano na koncu 16. poglavja preroka Ezekiela, ko Gospod potem ko našteje številne grehe ljudstva, pravi: 'Toda ne bom te zapustil. Še več ti bom dal. Moje maščevanje bo tolažba in odpuščanje'. Takšen je naš Bog. Zaradi tega je dobro ponavljati: Pustite se potolažiti Gospodu. On je edini, ki nas lahko potolaži in to kljub temu, da smo vajeni najeti kratkotrajne tolažbe, ki smo si jih sami ustvarili, od katerih pa potem ni nobene koristi.
Današnji evangelij pa govori o izgubljeni ovci. Vprašajmo se: Kakšna naj bo tolažba Cerkve? Takšna, kot tolažba osebe, ki je potolažena, ko začuti Gospodovo usmiljenje in odpuščanje. To Cerkev praznuje in je srečna, ker je šla ven iz sebe. V evangeliju gre tisti pastir ven, gre iskat izgubljeno ovco. Lahko bi kot dober preračunljiv trgovec rekel: 'Saj, 99, če se ena izgubi, ni problema, obračun… prihodki, odhodki…' Tudi takšen način je možen. Toda pastir ima srce. Gre ven in jo išče, dokler je ne najde in zatem vesel praznuje. Veselje, da gre ven iskat brate in sestre, ki so se oddaljili, to je veselje Cerkve. S tem Cerkev postane mati, postane rodovitna.
Če Cerkev ne počne tega, če se osredotoči nase, se zapre sama vase, je morda dobro organizirana, popolna organizacija, vse je v redu, vse je čisto, a ni veselja, ni praznovanja, ni miru. Postane obupana, zaskrbljena, žalostna Cerkev. Ne potrebujemo Cerkve, ki ima bolj lastnosti samske kot pa matere, takšna je za muzej. Veselje Cerkve je rojevati. Veselje Cerkve je iti iz sebe, dajati življenje. Veselje Cerkve je iti iskat tiste ovce, ki so se izgubile. Veselje Cerkve je ravno ta pastirjeva nežnost, nežnost matere. Na koncu odlomka iz preroka Izaija je prav ta podoba: 'Kakor pastir pase svojo čredo, s svojo roko zbira jagnjeta…'. Veselje Cerkve je torej, da gre iz sebe in postane rodovitna.
Gospod naj nam podeli milost za delo ter da bomo veseli kristjani ob rodovitnosti matere Cerkve. Obvaruje naj nas padca v držo tistih žalostnih, nepotrpežljivih, obupanih, zaskrbljenih kristjanov, ki imajo v Cerkvi vse popolno, nimajo pa 'otrok'. Naj nas Gospod potolaži s tolažbo Cerkve matere, ki gre ven iz same sebe, naj nas potolaži z nežno Jezusovo tolažbo in njegovim usmiljenjem z odpuščanjem naših grehov.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 9.12.2014)
Papež Frančišek: Veselje Cerkve je biti mati, ki gre iskat izgubljene brate in sestre