Umik v samoto – to terja advent.

Saj so iz takega adventa prihajali vsi veliki apostoli: iz samote. Sam Kristus je trideset let preživel v skritosti. Le tri leta stopi v javnost. In to on, ki je imel nalogo odrešiti človeka, mu povedati besedo o nadnaravnem svetu, mu s Cerkvijo do konca časov zagotoviti nadaljevanje odrešenja. Morda imamo občutek, da je to »zapravljen čas«. Je nekaj posebnega, da tudi danes mnogi iščejo samotarsko življenje, morda ne v redovnih skupnostih, ki so bile ustanovljene pred stoletji, pač pa popolno samotarstvo kot nekoč puščavniki. Puščavniške kolibe, samostanski zidovi, večni molk, to je življenjski poklic. Blagor mu, kdor ga ima. A četudi moramo živeti v šumu sveta, bomo brez umikanja »v puščavo« ugasnili duha, izgubili zvezo v nadnaravnim svetom. Brez samote srca bomo postali prazni ljudje. Čeprav smo primorani živeti »na trgu«, na »križpotjih«, moramo najti čas za samotno molitev. Tudi v apostolatu nas ne sme premamiti aktivizem. Zidovi, ki jih zidamo, bodo morda prešli v tuje roke. Samotna molitev pa bo ostala. Morda nov svet gradijo neznani molivci v samotnih samostanskih celicah, starih kočah sredi gozdov ali ječah. Če ugasnemo duha, kaj nam bodo zidovi?