»Tretja adventna nedelja nas že močno približa Božiču, zato jo imenujemo tudi nedelja veselja. Lahko smo pozorni na barvo mašnega plašča, ki na tretjo adventno nedeljo ni temna, vijolična, temveč bolj svetla, in sicer v roza barvi, kar naj bi pomenilo, da se že razcveta božično veselje.
To božično veselje je posebno veselje. Ni namenjeno temu, da bi trajalo samo na božični dan, temveč mora v življenju kristjana biti prisotno ves čas. To je mirno veselje, ki kristjana spremlja tudi v težkih trenutkih, takrat se veselje spremeni v mir. Kristjan pa miru ne izgubi nikdar, tudi v trpljenju ne, takrat je mir Gospodov dar. Cerkev nas uči, kakšno je pravo krščansko veselje.
V pismu apostola Pavla Tesaloničanom beremo: 'Vedno se veselite. V vsem bodite hvaležni. Neprenehoma molite.' Kristjanovo veselje raste iz molitve, z molitvijo pa je povezana tudi hvaležnost. Obstajajo ljudje, ki se ne znajo Bogu zahvaliti, vedno najdejo razloge za pritoževanje. Dobri so, veliko delajo, a kar naprej se pritožujejo nad tem in onim. Kristjan ne more živeti tako. Ne more se kar naprej pritoževati nad ljudmi in nad dogodki. Ko vidimo kristjana s kislim in zagrenjenim obrazom, nam ni prijetno pri srcu. Svetniki niso hodili okrog z dolgimi, ampak z veselimi obrazi, v trpljenju pa so izžarevali mir. Tudi Jezus je v največjem trpljenju imel pogled miru, s katerim je mislil na druge, na svojo mater, na apostola Janeza, na razbojnika.
In kako naj se zahvaljujemo? Poglej svoje življenje in misli na dobre stvari, ki si jih prejel. Nekateri ljudje bodo sicer najprej opazili, da so prejeli slabe stvari. Prav vsak je v življenju prejel tudi kaj slabega. Vendar bom morda opazil, da sem rastel v krščanski družini, da sem imel krščanske starše, da imam delo, da nismo lačni, da smo zdravi ... Toliko stvari je, za katere se lahko Gospodu zahvaljujemo. S tem raste tudi veselje.
To pa še ni vse. Prvo mašno berilo je omenjalo še en način, kako množiti radost in sicer ta obstaja v prinašanju veselega oznanila drugim. Naše ime, kristjani, prihaja od Kristusa, Kristus pa pomeni maziljenec. Mi vsi smo maziljeni in poslani, da prinašamo veselo oznanilo trpečim; da povijamo ranjena srca, da oznanjamo prostost in rešenje, da oklicujemo leto Gospodove milosti. To z drugimi besedami pomeni, da smo poslani k drugim, k tistim, ki so v potrebi. To je bil Kristusov poklic in to je poklic kristjanov. Naj gre za materialne ali duhovne potrebe, za stiske v družinah, poslani smo, da prinašamo mir, to Jezusovo maziljenje, ki duše tolaži in jih krepi.
Da bi bili deležni tega veselja v pripravi na Božič, najprej molimo: Gospod, naj ta Božič preživim v resničnem veselju! Pa ne v potrošniškem veselju, ki nas bo 24. decembra vznemirjalo, ker nam manjka še to in ono. Resnično veselje se rojeva iz molitve, zahvaljevanja in misli na druge ter na njihove stiske.
Naloga je torej trojna: molitev, zahvaljevanje, misel na bližnjega. To so tri poti, ki nas bodo do Božiča pripeljale 'pomaziljene' z molitvijo, hvaležnostjo in pomočjo sočloveku.« (Papež Frančišek med sv. mašo v župniji sv. Jožefa na Avreliju v Rimu, 14.12.2014)
Papež vernikom: Poti veselja so molitev, zahvaljevanje in misel na druge