»Brez mene ne morete ničesar storiti.«

Tako zares smo odvisni od skrivnosti učlovečenja. Kako globoko sta to doživela sv. Avguštin ali sv. Pavel: »Po božji milosti sem, kar sem.« »Nihče ne pride k Očetu, razen po meni.« Zato je prišel, da imamo spet začrtano pravo pot in odprta vrata. Prej človeštvo ni moglo nikamor. Zdaj je jasno: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« Če v sebi ne nosim božjega življenja, če ne živim iz milosti, če mi ta notranji svet nič ne pomeni, potem sem siromašen katoličan, pa četudi se udeležujem najbolj burnih manifestacij za Kristusa. Še vedno je tema v meni. Pa mora biti luč, ki je »prišla na ta svet«. Gorje, če bi zame veljalo: »In svet je ni spoznal«. Ne samo milost imeti, treba je iz nje živeti. Koliko vprašanj bi bilo rešenih, ne le mojega odnosa do Boga, ampak tudi vseh odnosov do ljudi. Kako smiselno je vse: življenje, delo, molitev, trpljenje, smrt, če je vse ožarjeno z milostjo, ki je v meni. Zato je »smrtni« greh največje zlo. Smrtni, ker prav po herodovsko ubije v meni božjega otroka. A vendar me Bog še vedno ljubi in vem, da me sprejme vsak trenutek spet nazaj. Spet mi vrne luč, življenje. Bog je Ljubezen!