Ni človeštva brez obdelovanja zemlje
»Obdelovanje zemlje je dejavnost, ki je značilna za človeka in torej temeljna. V delu poljedelca namreč vidimo sprejemanje zemlje kot dragocenega daru, ki prihaja od Boga, ter prav tako človekovo poklicanost, da izvirno in ustvarjalno odgovori na poslanstvo, ki ga ima od vedno: obdelovati in varovati zemljo. Glagol 'obdelovati' nas spominja na skrb, ki jo ima poljedelec do svoje zemlje, da bi obrodila sad in bi se ga nato razdelilo. Tako se ustvari domač odnos z zemljo in ta postane 'sestra'. Ni človeštva brez obdelovanja zemlje. Ni dobrega življenja brez hrane, ki jo zemlja daje moškim in ženskam na vseh celinah. Agrikultura torej kaže na svojo središčno vlogo.
Delo tistih, ki obdelujejo zemljo in ji velikodušno posvečajo svoj čas in energijo, se kaže kot poklicanost. Zato si zasluži, da je priznana in ustrezno vrednotena tudi v konkretnih političnih in ekonomskih izbirah. Gre za odstranitev tistih ovir, ki kaznujejo to dragoceno dejavnost in jo mladim generacijam predstavljajo kot nezaželeno. Obenem je treba posvetiti ustrezno pozornost pojavu, ko se zemlji odvzema agrikulturna namembnost in se jo uporablja za druge dejavnosti, četudi navidezno bolj donosne. Tudi tu vlada 'bog denar'.
Zemeljske dobrine so namenjene vsem
Revščina in lakota sta dve kritični področji, ki sta povezani s poljedelskim delom. Drugi vatikanski koncil izpostavlja, da je namen zemeljskih dobrin vsesplošen. A v resnici dominanten ekonomski sistem mnoge izključuje. Absolutizacija tržnih pravil, kultura odmetavanja in zapravljanja ter drugi dejavniki povzročajo revščino in trpljenje za mnoge družine. Treba je torej ponovno temeljito premisliti sistem proizvodnje in distribucije hrane. Kot so nas učili naši stari starši: s kruhom se ne igra! Ko je kruh padel na tla, se ga je pobralo, poljubilo in postavilo nazaj na mizo. Kruh na nek način spada k svetosti človeškega življenja in zato ne more biti obravnavan samo kot neko tržno blago.
Obdelovanje, ki je obenem tudi varovanje
Geneza ne poziva samo k obdelovanju zemlje, ampak tudi k njenemu varovanju. Oboje je med seboj tesno povezano. Vsak poljedelec dobro ve, kako težko je postalo obdelovati zemljo v času naglih klimatskih sprememb in skrajnih vremenskih pojavov. Kako še naprej proizvajati dobro hrano za življenje vseh, ko pa je klimatska stabilnost v nevarnosti, ko zrak, voda in prst izgubljajo svojo čistost zaradi onesnaževanja? Dejansko opažamo, kako pomembno je varovanje stvarstva. Zares je nujno, da narodi sodelujejo v doseganju tega temeljnega cilja.
Pred nami je torej naslednji izziv: Kako realizirati agrikulturo, ki bo imela nizek vpliv na okolje? Kaj storiti, da bo naše obdelovanje zemlje obenem tudi varovanje zemlje? Samo tako bodo namreč prihodnje generacije lahko še naprej naseljevale in obdelovale zemljo.
Ljubiti in varovati zemljo
Vsi smo povabljeni, da bi ponovno našli ljubezen do zemlje kot matere, iz katere smo prišli in h kateri se moramo stalno vračati. Varovati zemljo in z njo vzpostaviti zavezo, da bo še naprej lahko vir življenja za vso človeško skupnost, kot to hoče Bog. To je nasprotno od izkoriščanja zemlje, kot da ne bi bila povezana z nami, kot da ne bi bila mati. A odnos med človekom in zemljo je vitalen. Zemlja nam daje sadove in na nas tudi vpliva: je zdraviteljica, varuje naše zdravje; zemlja je sestra in mati, ki za nas skrbi in nas ozdravlja.« (Papež Frančišek članom italijanske zveze poljedelcev in kmetovalcev; Vatikan, 31.1.2015)
Papež Frančišek o poljedelstvu: Zemljo obdelovati in varovati