»Človek – grešnik se bodisi zastrmi v greh s poželenjem in strastnostjo, bodisi je pribit na greh s tragičnim občutkom krivde. Bog pa se pusti pribiti tja, na to zlo, na ta greh, na to drevo, v katerega se je človek na začetku, v skušnjavi zastrmel. Vse to zato, da bi ga človek srečal in tako odkril sebe ne kot predmet, ampak kot osebo z obličjem in svobodno ljubeznijo.« (p. M. I. Rupnik) 

Ali res poznam greh, ali prav gledam na razpelo?

Vem, da me čaka še dolga šola... Križani, Ti, ki poznaš vso resnico mojega greha in cene, ki si jo plačal zanj, odpiraj mi oči in srce, ko Te gledam razpetega na križ!