»Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!«

Tudi meni se srečanje z evharističnim čudežem v Lancianu močno povezuje s Tomaževo nevero. Strmim nad skrajno Jezusovo ponižnostjo. Kaj vse dopušča, da počnemo z njegovim Telesom, samo da bi lažje verovali. Kot se je zaradi Tomaževe nevere in prav trmastega vztrajanja, da ne bo veroval, če sam fizično ne otiplje Kristusovih ran, Jezus po osmeh dneh še enkrat prikazal in sam povabil Tomaža: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren«; tako sta se v osmem stoletju v Lancianu, zaradi nevere duhovnika, ki je maševal, po posvetilnih besedah kruh in vino spremenila v živo meso in pravo kri. Od takrat je minilo 1260 let, Jezusovo meso in kri pa sta še vedno tam. Leta 1973 so strokovnjaki začeli s histološkimi preiskavami relikvij. V 15 mesecih so naredili kar 500 poizkusov. Kri ima vse značilnosti sveže krvi, meso je živo tkivo, del srčne mišice levega prekata, ki klinično reagira... Mene je groza, ko samo pomislim, kaj delamo s Kristusovim Telesom in On to dovoli. Kot da vsakemu dvomljivcu na novo ponavlja: »Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.«

V tistih bežnih minutah, ki so nam bile podarjene, da smo lahko stopili v neposredno bližino relikvij, sem se zgrozila sama nad sabo, ko sem ugotovila, da sem pred to veliko skrivnost stopila s fotoaparatom. Na kolenih sem prosila odpuščanja. Boli me vsakič, ko se tega spomnim. V duhu vedno znova poklekujem pred to odprto Jezusovo srčno rano in s Tomažem ponavljam: »Moj Gospod in moj Bog!«

Tudi mene je nagovoril evharistični čudež. Celo prestrašil. Ko sem se poglobila v dejstvo, da je hostija res Jezusovo živo meso in vino njegova resnična kri, me je spreletela groza ob misli, kolikokrat sem ostala brezbrižna ob maši in obhajilu. Neštetokrat. Jezus se zame daruje v klavni daritvi, ker me ljubi. Jem njegovo telo in odidem nespremenjena od oltarne mize. Kje je moje spreobrnenje? Kaj na vsem ljubem svetu me sploh lahko premakne, če me ne skrivnost svete maše?

Jezus, usmili se me! Nočem več biti brezbrižna ob tvoji neskončni Ljubezni. Vodi me k spreobrnenju.

Dina, Urška, tudi jaz se tle najdem. Stopim v cerkev in pokleknem, grem k obhajilu,... iščem kaj bi morala čutiti do Boga, včasih še na to iskanje pozabim. Me boli, ko ni tam nekega globjega doživljanja in hrepenenja. Potolaži me, ko se spomnim na misel iz ene tvoje pridige, Peter. Mislim, da si rekel, da je ta hrana pretežka za nas, ki smo v veri šele začetniki. Pa tudi tokrat po besedah blaženega Janeza Pavla II. praviš najprej človek, potem Bog. Torej v darovanju bližnjemu bomo srečali tudi Boga. Na nedeljo božjega usmiljenja sem brala Jezusove nagovore sv. Favstini Kowalski, ki ji je razodeval svojo usmiljeno ljubezen do sveta. Eden se glasi takole: O, kako me boli, da se kristjani tako malo združujejo z menoj v svetem obhajilu. Čakam nanje, oni pa so do mene tako brezbrižni.Ljubim jih tako nežno in iskreno, oni pa mi ne zaupajo. Želim jih obsipati z milostmi – oni jih nočejo sprejeti. Do mene se vedejo kot do nečesa mrtvega, Moje srce pa je polno ljubezni in usmiljenja. Ob teh Jezusovih besedah, ki so namenjene nam, sem se zdrznila. Kako si nas želi. Me je kar potegnilo, da bi mu to vračala. Razmišljala sem, da si moram večkrat priklicat te besede, posebej pri maši in s tako držo pristopat k ljudem. A meni sami to ne bo uspelo. Odprta moram biti za Boga, biti orodje v njegovih rokah.

Ob tem evangeliju in pridigi sem razmišljala tudi o zaupanju. Od Jezusa smo prejeli veliko znamenj, da bi lahko verovali. Če se pri sebi ustavim lahko rečem, da sem tudi od bližnjih prejela veliko znamenj, da sem ljubljena. Okleniti se moram teh, ki so mi bila dana, ne zahtevati vedno novih. Če bližnjim in Bogu zaupam ali ne, je stvar moje odločitve, moje vere. Za vsako zaupanje, ki sem ga izkazala kaki osebi, mi ni žal. Tudi če sem se kdaj opekla, tudi če sem bila izigrana, izrabljena. Me boli, ko pomislim na situacije, ko me je kdo izrabil, a kljub temu ne čutim, da bi kaj izgubila, ni mi žal, da sem zaupala. Sprašujem pa se kako, kdaj spet zaupati nekomu, ki me je dalj časa okrog prinašal in čutim, da me bo spet, če mu spet zaupam. Razmišljam, da mi bo verjetno Bog pokazal. A postane me strah, da ne bi spoznala Njegovega znamenja.

Ja, v teh dneh je tema zaupanja in vere v sočloveka tudi zame zelo aktualna. Razmišljam o tem, kaj pomeni pravzaprav verovati v bližnjega, ki pa ga moraš hkrati opominjati in mu kazati resnico, čeprav je noče videti. In kaj nenazadnje pomeni verjeti vase, ko pa sama sebe še vedno skušam večkrat vreči na finto in pred sabo skriti resnico, kadar je zame boleča. Sem skušala ostati pri evangeliju in sem prišla do tega, da je princip verovanja dejansko zelo podoben - ne glede na to, ali gre za vero v Boga, bližnjega ali samega sebe (kar sta napisal tudi Tamara in Peter). V vsakem primeru moramo resno vzeti rane križa in novico o vstajenju. To se pravi, da moram najprej sebi priznati, resno vzeti in dat ceno svojim napakam, grehom in bolečinam. Nato moram pa tudi zaupati v možnost vstajenja in se končno odločiti, da želim z Božjo pomočjo in pomočjo bližnjih tudi vstati iz svojega groba. Enako pa tudi v odnosu do bližnjega upam in pričakujem od njega - ampak najprej moram pričakovati to od sebe. Tudi vera v Jezusa, Boga temelji na tem, da dam ceno Njegovim ranam in križu in da verjamem v Njegovo Vstajenje. Da ne bi pozabili na to veliko skrivnost in veličino Božje ljubezni pa jo Kristus vsak dan pri sveti maši obnavlja za nas. Si želim, da bi znala to skrivnost prenašati in živeti v vsakdanjem življenju.

Upam, da ni filozofiranje. Sem skušala na kratko strnit moje še ne čisto jasne misli ...

,