Meni je v tem evangeliju zanimivo, da Jezus kar dvakrat pravi "Mir vam bodi." Prvič, ko pride, jih pozdravi s temi besedami in ponovno, ko se ga razveselijo in prepoznajo. Sprašujem se, zakaj jih miri, ko se ga razveselijo? Verjetno je to bolj moje doživljanje in moj strah, da je narobe, ker so ga bili veseli, pa ne bi smeli bit veseli ... Ali pa so apostoli bili tako vzhičeni, da ga spet vidijo in da je z njimi, Jezus pa jih z besedami Mir vam bodi pomiri in pokaže na pot, ki je pred njimi; da jim novo naročilo: "Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam."

Jezus jih kliče naprej.

Verjetno tudi nam Jezus daje svojega Svetega Duha, da bi šli naprej. Ne ostali v svojih dosežkih ali strahovih. On hoče, da delujemo, da pričujemo, da odpuščamo. Pošilja nas, da bi bili žive priče v svetu.

Pot je opisal pa Peter v pridigi:

• - če se bomo umikali pred svetom v molitev, da bi razumeli, kako ohraniti stik z Gospodom in živeti vse, kar nas uči. Če nas bo skrbelo, kako Njega prinašati svetu.

• - če bomo to, kar ob njem srečujemo, skušali tudi uresničiti ter o vsem zavzeto pričevati drugim. Če se bomo zavedali našega poslanstva.

• -  če bomo grehu resnično rekli greh, se zavedali njegove teže in prosili Gospoda odpuščanja.

Jezus, hvala, ker nas kličeš in pošiljaš v vset. Hvala, da smo lahko tvoje priče.

Niso vedeli, kaj naj storijo. Zaprli so se in molili. Prosili Gospoda, naj jim da modrost, kako naprej. Kaj naj storijo, da bo tisto lepo, kar so ob Jezusu doživeli, živelo naprej. Kaj naj storijo, da bo Gospod, živel naprej med njimi. Ali je to tudi naš strah in naša skrb danes?

Če je to naš strah in naša skrb, je to za nas milost. Milost, da si priznamo šibkost, zmote, grešnost, da smo ponižni, se izročamo in prosimo za modrost, da bi spoznali kako naprej, kaj storiti in to tudi storili – ne ostali samo pri spoznanju. Se mi zdi, da moramo v tej drži vztrajati do konca, drugače je nevarno, da nas prevzame napuh. Boleče je gledati, da je danes pomanjkanje strahu, pomanjkanje skrbi, lenoba, da bi uresničili to, kar spoznamo, zelo prisotno med nami in da je to resna ovira, da bi Sveti Duh lahko prišel nad nas.

Gospod, pomagaj nam, da bi svoje življenje, svoje poslanstvo vzeli zares in da bi se v vsakem trenutku odpirali Tebi, da deluješ v nas.

 »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« Jn 20,23

Ko beremo pripoved o Binkoštih, se dogaja nekaj podobnega kot pri evharistični daritvi.  To, kar se je zgodilo na Binkošti, se ponovno dogaja tukaj in sedaj. Vstali Kristus je med nami, živ in vedno navzoč. Želi nam dati Svetega Duha. Tudi nam govori: "Prejmite Svetega Duha" in če tudi mi hrepenimo, da bi ga prejeli, skoraj ni mogoče, da ga ne bi prejeli. Sveti Duh je osebna ljubezen med Očetom in Sinom, je Božje življenje, ki je vse ena sama Ljubezen. Ko so učenci prejeli Svetega Duha, so bili potopljeni v to božjo Ljubezen. »Božja ljubezen je izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan«, pravi sv. Pavel in tako s svojimi besedami opiše novozavezne Binkošti. V stari zavezi so se Judje na Binkošti spominjali zaveze in postave, ki jo je Mojzes na kamnitih ploščah prejel na Sinaju. Novozavezna postava, prejeta na Binkošti, pa je ljubezen, je Božja ljubezen, zapisana v naša srca. Novozavezna postava ne vzbuja več strahu, ne sili, ampak privlači, ker privlači Ljubezen. Mi nismo Kristusovi iz strahu, ampak zato, ker nas privlači; ker se na Ljubezen odgovarja z ljubeznijo. Pogoj za to, da v nas lahko zaživi ljubezen, pa je odpuščanje – prvi dar Svetega Duha, ki ga vstali Kristus podarja svojim učencem. Prihaja mi na misel, da Jezusovo naročilo: "Katerim grede odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani", ne velja samo za zakrament sprave, ampak za vse naše odnose. Če nekomu ne odpustim, mu pač z moje strani ni odpuščeno. Greh ostane zadržan v mojem srcu in tam ni več prostora za ljubezen. Sveti Duh se mora umakniti nekemu drugemu duhu, ki ni od Boga.

"Prejeli bomo Svetega Duha, ko bomo vedeli, kaj je tako pomembno, da sporočimo svetu v vseh jezikih."

Pridi Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!

Skrb za prinašanje Kristusa svetu je pri meni največkrat skrita za kakimi drugimi skrbmi ... Na drugi strani utrinki, ki kažejo veliko vrednost tega truda, pa kar izgubijo težo in s tem, se mi zdi izgubi težo tudi greh.

Bog, prosim, pomagaj nam do veselja nad majhnim.