Skupnosti ne moremo graditi brez bližine
»Kristjani se moramo približati in iztegniti roko k tistim, ki jih družba izključuje, kakor je storil Jezus s tistimi, ki so bili v njegovem času izobčeni. Tako Cerkev postaja resnična skupnost. Protagonist kratkega evangeljskega odlomka, ki ga beremo danes, je gobavec, ki se opogumi, pade pred Jezusa in mu reče: 'Gospod, če hočeš, me moreš očistiti'. In Jezus se ga dotakne in ga ozdravi. Jezus je prvi, ki si je 'umazal roke' in sicer tako, da se je približal tistim, ki so bili izobčeni. Umazal si je roke tako, da se je npr. dotaknil gobavcev in jih ozdravljal. S tem je Cerkev poučil, da ne moremo ustvarjati skupnosti brez bližine.
Dobrega ne moremo delati na daleč
Čudež se je zgodil pred očmi učiteljev postave, ki so imeli gobavca za nečistega. Gobavost je takrat pomenila dosmrtno obsodbo in ozdraviti gobavca je bilo tako težko, kot obuditi mrtvega. Zato so bili izobčeni. Jezus pa je stegnil roko k izključenemu in tako pokazal temeljno vrednost besede 'bližina'.
Ne moremo graditi skupnosti brez bližine. Ne moremo graditi miru brez bližine. Ne moremo delati dobrega, ne da bi se približali. Jezus bi mu lahko rekel: 'Bodi ozdravljen!' Ne, približal se je in se ga dotaknil. Še več! V trenutku, ko se ga je Jezus dotaknil, je nečisti postal čist. In to je Jezusova skrivnost: nase vzame naše umazanije, naše nečiste stvari. Pavel dobro pravi: 'Čeprav je bil enak Bogu, se ni ljubosumno oklepal svoje božanskosti; izničil je samega sebe.' In potem gre Pavel še naprej: 'Postal je greh'. Jezus je postal greh. Jezus se je izključil, nase je vzel umazanost, da bi se nam približal.
Jezus vključuje
Evangeljski odlomek poroča tudi o povabilu, ki ga je Jezus izrekel ozdravljenemu gobavcu: 'Glej, da nikomur ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in prinesi dar, ki ga je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.' To pa zato, ker je za Jezusa poleg bližine bistvena tudi vključitev. Tolikokrat mislim, da je, ne rečem nemogoče, ampak zelo težko delati dobro, ne da bi si 'umazali roke'. In Jezus si jih je umazal. To je bližina! In potem gre še naprej. Reče mu: 'Pojdi k duhovnikom in naredi to, kar je potrebno', ko je gobavec ozdravljen. Jezus tistega, ki je bil izključen iz družbenega življenja, vključi - vključi v Cerkev, v družbo: 'Pojdi, da bo vse tako, kot mora biti'. Jezus nikoli nikogar ne izključi, nikoli. Izključi sebe, da bi vključil izključene, da bi vključil nas, grešnike, izključene, s svojim življenjem.
Bližina pomeni iztegniti roko
Jezus je s svojimi trditvami in dejanji vzbujal začudenje. Koliko ljudi mu je sledilo v tistem trenutku in koliko ljudi mu je sledilo skozi zgodovino, ker so bili osupli nad tem, kako govori.
Koliko ljudi gleda od daleč in ne razume, jih ne zanima... Koliko ljudi gleda od daleč, a s hudobnim srcem, da bi Jezusa preizkusili, ga kritizirali, obsodili... In koliko ljudi opazuje od daleč, ker nimajo poguma, kot ga je imel ta gobavec, vendar pa bi se radi približali! In v tem primeru Jezus iztegne roko. Ne samo kot v današnjem odlomku, ampak je v svoji biti roko stegnil k vsem, tako, da je postal eden od nas, kot mi: grešnik kot mi, vendar brez greha, ampak umazan od naših grehov.
Beseda 'bližina' je lepa beseda, ki vabi k spraševanju vesti: Ali se jaz znam približati? Ali imam srčnost, moč, pogum, da se dotaknem izključenih? To vprašanje zadeva tudi Cerkev, župnije, skupnosti, posvečene osebe, škofe, duhovnike, vse.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 26.6.2015)
Papež med jutranjo mašo: Ne moremo graditi skupnosti brez bližine