Prilika o sejalcu
Tisti dan je šel Jezus iz hiše in sédel ob jezero. Pri njem so se zbrale velike množice, tako da je stopil v čoln in sedel, vsa množica pa je stala na obrežju. Takrat jim je veliko povedal v prilikah. Dejal je: »Sejalec je šel sejat. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zrastlo ter ga zadušilo. Druga semena pa so padla na dobro zemljo in so dajala sad: eno stoternega, drugo šestdeseternega in spet drugo trideseternega. Kdor ima ušesa, naj posluša!« Mt 13,1–9
Velikodušnost
»Sejalec je šel sejat. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot, drugo je padlo na kamnita tla, spet drugo je padlo med trnje in trnje je zrastlo ter ga zadušilo. Druga semena pa so padla na dobro zemljo in so dajala sad. Kdor ima ušesa naj posluša (Mt 13,1-9).«
Prilika o sejalcu nam govori, da je od nas odvisno, kaj bomo naredili iz tega, kar nam Bog podarja. Tako kot v priliki o talentih, nas tudi tu vabi, da pridno obračamo njegove darove. Pogosto pozabljamo, da Jezus prav tistemu, ki ne bo razvijal svojih talentov, obljublja večno pogubljenje. S peklom ne grozi predvsem za napake, ampak za opuščene priložnosti in za premajhno zavzetost pri razvijanju nas samih!
A prilika ima še drugo sliko - sejalca, ki predstavlja Boga. Tudi to je podoba, ki naj bi jo vzeli za res. Bog je strašansko radodaren. Ko seje ni preračunljiv, ne skopari s semenom. Verjame v še tako slabo zemljo, želi ji dati priložnost, naj enkrat obrodi.
Tako gleda Bog na nas. Saj pravi: Kdor ima ušesa naj posluša. Ne vpraša najprej, kdo hoče poslušati, ampak najprej pove, da priložnost vsakemu, da sliši. Potem pa pravi, če hočeš, vzemi za dobro, če noče pusti.
Tako se pri sv. maši daruje za vse. Ne vpraša, ali smo vsi pripravljeni. Najprej pravi: to je kelih moje krvi, nove in večne zaveze, ki se za vas in za vse preliva v odpuščanje grehov. Kako nora, nepreračunljiva, velikodušna ljubezen
Na drugem mestu nas k taki ljubezni spodbuja z besedami: »Slišali ste, da je bilo rečeno: Oko za oko in zob za zob. Jaz pa vam pravim: Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo. In če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč. In če te kdo sili eno miljo daleč, pojdi z njim dve. Če te kdo prosi, mu daj, in če si hoče kaj sposoditi od tebe, mu ne pokaži hrbta (Mt 5,38-48).«
»Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim.«
Ko vinogradnik deli plačilo, in sicer vsem enako, tudi tisti, ki so prišli ob koncu dneva, se nekateri delavci zgražajo, zakaj tako. Vinogradnik pa v vlogi Boga pravi: »Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober (Mt 20,15)?«
Nepreračunljivost, velikodušnost, darežljivost. Vera v človeka! Bog upa do zadnjega, da bo dobra beseda, ljubeznivost, dobrota padla na rodovitno zemljo in obrodila stoteren sad. Videti možnost v drugem, nikoli obupati, vztrajno deliti dobroto – to je božja logika. To ni logika preračunljivega kapitala. To je logika božje ljubezni. Skušajmo povabilo vzeti bolj za res. To je nespamet križa. Za eno ovco v trnju, se Jezusu splača iti na pot v puščavo. Želi si, da bi imeli več te nore ljubezni. Svet bi bil zagotovo drugačen!
Ta evangelij sem slišala že neštetokrat, a je vedno znova svež in enkraten. Kot si že ti Peter napisal, nam govori tudi o Božji velikodušnosti. Sejalec kot kmet se po mojem zelo dobro zaveda, da cesta, kamnita pot in trnje niso idealna podlaga za rast, a vseeno tudi tja vrže svojo dragoceno seme. To je v človeški logiki zelo nerazumno. Zakaj bi tratil svojo moč, čas, dobrine za nekaj/nekoga, pri katerem je tako malo možnosti, da bo kaj nastalo/zraslo? Tako smo zatopljeni v rezultate (in to čimprejšnje), v povrnitev našega truda, v to, da smo pohvaljeni... Bog pa ne. Bog daje vsem iste možnosti, isto se daruje za vsakega izmed nas. Za svetnika, za kristjana, ki se vsak dan trudi Mu slediti, zame grešnika in tudi za tistega, ki Ga zavrača...
Res, kako bi bilo lepo, da bi tudi mi bili vsaj malo podobni Bogu in se radostno in nepreračunljivo darovali vsem! Da bi oznanjali Božjo besedo in ljubezen vsem okoli nas, ne glede na sprejetje pri drugem. A je to tako težko...
Na drugi strani mi govori evangelij tudi o tem, kakšna zemlja sem sama. Naj si sposodim misli iz pridige, ki sem jo poslušala v nedeljo. Dostikrat sem kot pot, cesta, ki nenehno hiti, da bi kam dospela in v naglici nima časa, da bi se ustavila ob najpomembnejših rečeh. Hudo mi je, ker vem, da si čez dan premalo časa vzamem za svojo dušo in vem, da je podhranjena. Tako tudi Božja beseda dostikrat ne more zaživeti. Drugikrat sem kot kamnita, plitva zemlja, na kateri seme hitro zraste, a tudi hitro ovene. Hitro se nad čim navdušim (sploh po kakšnih duhovnih vajah ali močnejšem duhovnem doživetju), a prav tako hitro se pogosto tudi ohladim. Preveč se prepuščam čustvom. Manjka globine in stalnosti, kjer bi vera počasi, a vztrajno rastla. Spet drugič me ovira trnje - skrbi tega sveta. Ko dopustim, da vsakdanje življenje, pehanje za dosego nekaterih ciljev zaduši mojo skrb za višje, duhovne stvari. In včasih sem, hvalaBogu, tudi rodovitna zemlja, kjer dobi seme prave pogoje, da zraste in nahrani še druge.
A še toliko je za pospravit, toliko trnja je za populit, toliko dobre zemlje za nanest...
null