»Dragi bratje in sestre, dober dan!
Na to nedeljo se nadaljuje branje šestega poglavja Janezovega evangelija, v katerem Jezus potem, ko je storil velik čudež pomnožitve kruha, razloži množici pomen tega 'znamenja' (Jn 6, 41-51). Kakor je pred tem storil s Samarijanko, ko je izhajal iz izkušnje žeje in znamenja vode, tako tu Jezus izhaja iz izkušnje lakote in znamenja kruha, da bi razodel samega sebe ter povabil k veri Vanj.
Množica ga išče in posluša, saj je zaradi čudeža ostala navdušena, hoteli so ga postaviti za kralja. Ko pa Jezus začne trditi, da je On sam resnični kruh, se številni pohujšajo in začenjajo med sabo godrnjati: 'Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ›Iz nebes sem prišel.‹' (Jn 6,42). Tedaj jim Jezus odgovori: 'Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal', in doda: 'Kdor veruje, ima večno življenje' (vv. 44.47).
Ta Gospodova beseda nas začudi in nam da misliti. 'Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal. Kdor veruje, ima večno življenje' (vv. 44.47). Ta beseda uvaja namreč v dinamiko vere, ki je odnos. Razmerje med človeško osebo in Osebo - Jezusom, kjer ima odločilno vlogo Oče in seveda tudi Sveti Duh, ki ga tu predpostavljamo. Ni dovolj samo srečati Jezusa, da se veruje Vanj, ni dovolj brati Sveto pismo, evangelij; je sicer pomembno, a ni dovolj, biti navzoč pri kakšnem čudežu… Toliko jih je bilo zelo blizu Jezusu, a mu niso verjeli, še več, zaničevali so ga in obsodili. Sprašujem se, zakaj to? Jih ni pritegnil Oče? Tako je bilo zato, ker je bilo njihovo srce zaprto za delovanje Božjega Duha. Bog Oče nas vedno pritegne k Jezusu. Mi se zapremo. Medtem pa vera kot seme v globini srca vzklije, ko pustimo, da nas Oče pritegne k Jezusu in gremo k njemu z odprtim srcem, z odprto dušo, brez predsodkov. Tedaj v njegovem obličju prepoznamo Božje Obličje in v njegovih besedah Božjo Besedo, saj smo po Svetem Duhu vstopili v razmerje ljubezni in življenja, ki je med Jezusom in Bogom Očetom. Tu dobimo darilo - dar vere.
Tedaj lahko s takšno držo vere razumemo tudi pomen 'Kruha življenja', ki nam ga daje Jezus in o katerem takole pravi: 'Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta' (Jn 6,51). V Jezusu, v njegovem 'mesu', torej v Njem kot konkretnem človeku, je navzoča vsa Božja ljubezen, ki je Sveti Duh. Kdor se pusti pritegniti tej ljubezni, gre z vero k Jezusu in od Njega prejme življenje, večno življenje.
Tista, ki je na edinstven način živela to izkušnjo, je Devica iz Nazareta, Marija, prva človeška oseba, ki je verjela Bogu ter sprejela Jezusovo meso. Učimo se od Nje, naše Matere, veselja in hvaležnosti za dar vere. Dar, ki ni 'zaseben', 'zasebna last', temveč za podelitev: 'Je dar za življenje sveta!'« (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja, na Trgu sv. Petra, 9.8.2015)
Papež Frančišek: Pustimo, da nas Oče po Svetem Duhu pritegne k Jezusu!