Spet se opravičujem za zamudo. Pridiga je morala nastati v postelji in šele včeraj sem vstal. Naj vseeno Gospod nagovarja!

"Pridiga je morala nastati v postelji in šele včeraj sem vstal."

Ne vem, če še kdo piše pridige v postelji, čeprav ve, da zaradi bolezni v nedeljo ne bo pridigal. Hvala ti, Peter, da nahranjaš množice tudi takrat, ko te Gospod sam pošlje na samoten kraj, da bi se vsaj nekoliko odpočil. Naj bo blagoslovljen ves tvoj napor in naj Gospod okrepi tvoje zdravje!

Tudi mene je tokrat najbolj nagovoril Jezusov umik v samoto. Bolela ga je nasilna smrt njegovega velikega prijatelja, zato bi rad bil sam. Kako je mogoče, da je množica zavohala, kam se bo umaknil in je bila tam celo pred njim? Se mi kdaj zgodi kaj podobnega? Dobesedno gotovo ne, v prenesenem pomenu pa vsakič, ko se mi zdi, da je mera polna, da ne zmorem več nositi vseh teh ljudi in želim pobegniti v samoto. Prav tja pridejo vsi za menoj in ne odidejo, dokler ne ugotovim, katara "bolezen "jih drži v moji bližini in katerega "kruha in rib" potrebujejo, da se nasitijo...

Včeraj sem brala zelo lepo razmišljanje p. Cantalamesse o služenju ljudem, h katerim smo poslani. Če mi uspe zbrati misli, ki so me najbolj nagovorile, vam jih posredujem.

V otroštvu sem bila velikokrat bolna.

Zbolela sem vsaj dvakrat na leto in to vedno v istem obdobju leta.

Če me ni bolezen položila v posteljo za Veliko noč, me je pa zagotovo okrog Božiča in Novega leta vsaj za teden dni. Ko so drugi otroci uživali počitnice, sem se jaz kuhala pod odejo zaradi visoke vročine.

Verjetno me je nekaj v domačem okolju motilo, da sem si za praznike vedno priskrbela bolezen, da sem se na tak način izognila situacijam, ki so bile znane podzavesti in so me motile.

Hvala Bogu se je to v odrasli dobi spremenilo.

Običajno mi bolezen vzame le malo časa ob vsakdanjih obveznostih.

No enkrat pa ni bilo tako. Takrat sem čutila, da se me loteva nekaj resnejšega. Ko sem postorila  najnujnejše, sem si vzela čas za preiskave, ki so potrdile mojo slutnjo.

In, ko danes gledam nazaj, na v zvezi s to boleznijo prehojeno pot, lahko z gotovostjo rečem, da me je Bog vodil skozi ta čas. Držal me je za roko, ko sem zorela z Njim v spoznanjih, do katerih me je Želel pripeljati prav preko bolezni.

Čutim, da se približam bolezni, ko se moj »akumulator«  začne prazniti.

Osebe, ki so pridružene moji poti, nimajo vedno »prave hrane« zame.

Sicer se pa zavedam, da sem kot odrasla oseba, sama odgovorna za svoje »hranjenje«.  Dostikrat jim ne znam ali ne zmorem povedati, kaj potrebujem, včasih pa nisem slišana. Takrat se še močneje oklenem Boga in mu še pogosteje pripovedujem o svojem počutju, o svoji nemoči, o svojih skrbeh, o tem, da nisem kos situaciji, da ne vem, kako naj se lotim stvari,.....da je itak  vse v  Njegovi roki in Ga prosim naj Bo z menoj v tej situaciji, ker Ve, da sama tega ne zmorem. Vsemu temu pa so sopotnice solze, ki so takrat pogosteje prisotne  in spirajo mojo bolečino in umirjajo dušo.

Potem  pride spoznanje, ko se zavem, da sem skupaj z Njim prišla skozi še en  tunel temačnosti in strahu, da sem še vedno cela,  živa in z novimi uvidi. Zavedanje, da je edina pot skozi tunel, ko ne vem koliko bo dolg in kako temačen, z Njim, ki me ohranja, da se ne izgubim v strahovih.

Sočutje, vživljanje v drugega, pripravljenost darovanja ravno tiste stvari, ki jo potrebujemo, so hrana, s katero hranimo in bogatimo drug drugega   ter lepšamo naše dneve. Hranljiva pa je tudi beseda o tem, zakaj nečesa ne morem ali ne smem in ne, da nočem dati.....

Gospod, prosim, nauči me darovanja po Tvoji meri.

»Kako lahko dvomimo, da tisti, ki nas je ustvaril, tisti, ki reče in se zgodi, ne more spremeniti toka zgodovine? Kaj se nam dogaja?! Ne verjamemo, da je pri Bogu vse mogoče. Da, če Gospod hoče, lahko pomnoži pet hlebov in nahrani pet tisoč ljudi.«

Ta del pridige me je še posebej nagovoril in spodbudil, da sem pripravila povzetek razmišljanja p. Raniera Cantalamesse o služenju. V celoti si ga lahko preberete v knjigi »Evharistija, naše posvečenje«, str. 93 – 112. »Da, če Gospod hoče, lahko pomnoži pet hlebov in nahrani pet tisoč ljudi«, samo izročiti mu jih moramo! Tisto malo, kar imamo, prinesimo skupaj in položimo v Njegove roke, pa bomo tudi mi priče čudežne pomnožitve! Naj nas k temu spodbudi tudi p. Cantalamessa:

»Vse Jezusovo življenje, od začetka do konca, je bilo služenje ljudem. Dal nam je vzor življenja, namenjenega za druge, življenja, ki je postalo kruh, razlomljen za svet... Kaj pomeni »služenje«? V nobenem seznamu kreposti ali sadov Duha ne najdemo besede »služenje«. Danes vsi govorijo o služenju, vsi pravijo, da služijo, vendar je služenje, o katerem govori evangelij, nekaj povsem drugega. Preberimo pripoved o umivanju nog, da bi videli, s kakšnim duhom ga je opravljal Jezus in kaj ga je motiviralo: »Ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, jim je izkazal ljubezen do konca« (Jn 13,1). Služenje ni krepost, ampak vznikne iz kreposti, predvsem iz ljubezni. Služenje je način, kako se izraža tista ljubezen, »ki ne išče svojega«, ampak to, kar je drugih, ljubezen, ki je ne poraja iskanje, ampak podarjanje. Zato evangeljsko služenje v nasprotju s služenjem v svetu ni značilno za nižjega, potrebnega, nekoga, ki živi v pomanjkanju, ampak je, nasprotno, lastno človeku, ki je na visokem položaju, ki ima. Od tistega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, kar zadeva služenje (prim. Lk 12,48). Zato Jezus pravi, da mora v njegovi Cerkvi biti predvsem vsak »predstojnik kakor strežnik« (Lk 22,26) in da mora »prvi biti vsem služabnik« (Mr 10,44).

Poleg zastonjskosti izraža služenje še eno veliko značilnost: ponižnost. Ljubezen in ponižnost skupaj sestavljata evangeljsko služenje. Toda, kaj je storil Jezus, da se je označil kot »ponižen«? Je mar o sebi menil, da je nizko, je mar zadržano govoril o svoji osebi? Nasprotno, prav v prizoru umivanja nog pravi, da je »učitelj in Gospod«. Kaj je torej storil, da se je opredelil za »ponižnega«? Ponižal se je, spustil se je, da bi služil!

Je naše življenje zares služenje? Sta v tem služenju ljubezen in ponižnost? Bistveno je vedeti, ali služimo bratom ali pa, nasprotno, uporabljamo brate. Brate uporablja in jih istrumentalizira človek, ki morebiti noč in dan dela za druge, vendar pri vsem tem ni brez interesa, tako ali drugače išče pohvalo in zadovoljstvo, da se bo v svoji najgloblji notranjosti čutil dober in dobrotnik. Evangelij je glede tega skrajno zahteven: »Naj tvoja levica ne ve, kaj dela tvoja desnica« (Mt 6.3). Vse, kar je tako ali drugače storjeno, »da bi nas ljudje videli«, je izgubljeno. »Kristus ni iskal lastnega ugodja« (Rim 15,3): to je pravilo služenja. Najbolj zanesljivo služenje je tisto, ki ga opravljamo, ne da bi se tega kdor koli zavedal – niti tisti ne, ki so ga deležni, ampak ki ga samo Oče vidi na skrivnem.

Duhu služenja nasprotuje koprnenje po gospodovanju, navada, da drugim vsiljujemo svojo voljo in svoj način gledanja ali delanja stvari. Skrtka, avtoritarizem. Človek, ki mu despotsko gospodujejo ta nagnjenja, se niti najmanj ne zaveda trpljenja, ki ga povzroča, še več, čudi se, ko vidi, da drugi ne kažejo, da cenijo vso njegovo »zavzetost« in njegove napore. Jezus je svojim učencem rekel, naj bodo kakor »jagnjeta med volkovi«; ti ljudje pa so, nasprotno, volkovi sredi jagnjet. Velik del trpljenja, ki včasih prizadene kakšno družino ali skupnost, je posledica dejstva, da v njej biva kak avtoritaren in despotski duh, ki tepta druge z okovanimi čevlji in ki z izgovorom, da »služi« drugim, druge v resnici »zasužnjuje«. Zelo verjetno je, da smo ta »nekdo« prav mi! Dobro bi bilo, da bi iskreno povprašali ljudi, ki živijo z nami, in bi jim dali možnost, da to brez strahu povedo. Če se izkaže, da tudi mi s svojim značajem komu otežujemo življenje, moramo ponižno sprejeti resničnost in ponovno premisliti svoje služenje.

Duhu služenja se po drugi strani postavlja po robu pomehkuženost. Ni mogoče, da bi resno služil drugim človek, ki malikuje svoj počitek, svoj prosti čas, svoj urnik. Pravilo služenja ostaja vedno isto: Kristus ni iskal svojega ugodja.

Služenje je Jezus zapustil pastirjem Cerkve kot svojo najdražjo dediščino. Vse karizme so namenjene služenju, toda na najbolj poseben način je temu namenjena karizma »pastirjev in učiteljev«, to je karizma oblasti. Cerkev je »karizmatična«, da bi služila in hkrati je tudi »hierarhična, da bi služila!

Služenje za vse kristjane pomeni, da »ne živimo več zase« (prim. 2 Kor 5,15) za pastirje pa pomeni: »Ne pasite samih sebe«. »Ali niso pastirji dolžni pasti črede?« (Ez 34,2). Apostol Peter priporoča pastirjem: »Nikar ne nastopajte gospodovalno do tistega, kar vam je zaupano, ampak bodite čredi v zgled« (prim. 1 Pt 5,3). V pastirski službi se ni lahko izogniti miselnosti gospodarja v veri. Za pastirje se pogosto prav pri tem odloči vprašanje spreobrnjenja. Jezus je živel preprosto; preprostost je bila vedno začetek in znamenje prave vrnitve k evangeliju. Svet potrebuje blišč, da bi deloval in naredil vtis; Bog ga ne potrebuje. Preprostost zahteva, da se ne postavljamo nad druge, pa tudi ne podnje, ampak da sprejmemo, da smo kakor drugi.

Še nekaj je treba povedati glede pastoralnega služenja: četudi je služenje bratom pomembno in sveto, vendarle ni prva stvar; prva je služenje Bogu. Jezus je predvsem »Jahvejev služabnik«, potem pa tudi služabnik ljudi. Celo starše spomni na to: »Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta«« (Lk 2,49). Ni se obotavljal razočarati množic, ki so prišle, da bi ga poslušale in da bi jih ozdravil, pa jih je zapustil ter se umaknil na samotne kraje, da bi molil (prim. Lk 5,16). Tudi evangeljskemu služenju dandanes grozi nevarnost sekularizacije. Preveč zlahka jemljemo kot preverjeno, da je vsako služenje človeku služenje Bogu. Duhovnik je »postavljen ljudem v korist glede tega, kar se nanaša na Boga« (Heb 5,1). »Ni prav, da zanemarjamo Božjo besedo, ker strežemo pri mizi... Mi se bomo posvetili molitvi in oznanjevanju besede« (Apd 6,2-4). Služba Besede zahteva ure branja, proučevanja, molitve. Če obstaja kakšna splošna pritožba, ki jo je danes slišati med verniki v Cerkvi, je to tale: neustreznost, praznost pridiganja. Mnogi odhajajo od maše naveličani pridig, otopeli, namesto da bi bili obogateni. Z Izaijem moremo ponoviti: »Revni in ubogi iščejo vodo, pa je ni« (Iz 41,17).

Pa še o služenju ubogim, ki zadeva vse, duhovnike in krščanske laike v Cerkvi. Evangelist Janez piše: »On je dal svoje življenje za nas. In tako smo tudi mi dolžni dati življenje za brate. Kako more Božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim? Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici« (1Jn 3,16-18). Želja po delitvi nečesa z ljudmi v potrebi mora biti nepogrešljiv del naše evharistične pobožnosti in prakse. Jezus je rekel: »Uboge imate vedno med seboj, mene pa nimate vedno« (Mt 26,11). To je res tudi v smislu, da se ne moremo vedno obhajati s Kristusovim evharističnim telesom, vedno pa smo z njim lahko v stiku prek revnih. Zadošča, da to hočemo; nobenih omejitev ni. Kadar koli smo pred človekom, ki trpi, predvsem če skrajno hudo trpi, bi morali z ušesi vere v sebi slišati Kristusov glas, ki nam ponavlja: »To je moje telo!« Ko je Jezus apostolom razložil pomen umivanja nog, jim je rekel: »Če to veste, blagor vam, če boste to delali!« (Jn 13,17). Tudi mi bomo blaženi, če se ne bomo zadovoljili s tem, da to vemo, ampak bomo to tudi udejanjali, če je le mogoče, začenši z današnjim dnem.«

Verjamem, da Gospod lahko nahrani 5000 mož (brez žena in otrok).

Kje pa je teh 5000 mož, njihove žene (tu sem tudi sama) in otroci, čakajoči na Jezusa in njegove učence? Malo je teh, v naši cerkvi, ki more sprejeti tako množico, če smo nekateri na dvorišču, nas je bilo pri jutranji maši 10. Potem sem videla v našem DC-ju še Simona, Bojana in Simono. Peščica sitih!

Množica 5000 mož je na dopustu (ta išče užitke) ali v stanovanju (jezna na ves svet, ker na dopust ne more), vsi pa v iskanju samega sebe in neke alternativne duhovnosti, ki bi jih pomirila. Vsi iščejo, pa ne morejo najti! Niso siti, lačni in žejno so, pa iščejo na nepravem kraju.

Gospod, daj si mi hleb in ribo, za razdelit! Med lačnimi je tudi moja starejša hči, ki občasno sprejme ta kruh (soglaša z mojo molitvijo zanjo in tudi sama "nekaj" moli) in izgleda sita, pa jo zopet nekam odnese ob jezi na neko majhno napako, ki naj bi jo naredil duhovnik. Kot da smo mi laiki popolni! Ta zid jeze opazim tudi pri Naših preljubih. S kakšno jezo kometira eden izmed njih, v starejših letih, splošni pojav gledanja TV pri otrokih, ki so menda zaradi tega debeli in ne vem kaj še, pa mu Gospod ni niti otrok dal! In s to jezo nas okoli "hrani"! S čim ga pa jaz hranim? Poslušam ga in mu dam večerjo, ko pride na vrsto.

Gospod, daj mi milost, da bo ta hleb in kruh, ki si mi ga dal, nahranil vse lačne in napojil vse žejne okoli mene, vključno z mojo hčerko, ki hudi trpi, da bo prinesel vanje življenje, da bo "moje veselje nad tvojo ljubeznijo veselje tudi za druge", kakor te prosim v Petrovi molitvi, ki sem jo poimenovala Molitev veselja in ljubezni.