»Z Jezusom delim svojo bolečino«

V New Yorku smo odprli dom za bolnike z aidsom. Nameravamo ga odpreti tudi v Washingtonu. Kakšna sprememba nastane v življenju teh ljudi! Ne morem povedati! Ne morem verjeti, da so to isti ljudje, ki so bili zavrženi, nezaželeni, neljubljeni — torej odpadniki. Zakaj? Ker so s pomočjo sester spoznali ljubezen. Sedem izmed njih jih je umrlo čudovite smrti in so šli naravnost v nebesa. Popolna spre­memba v njihovem življenju. Zakaj? Zaradi ljubezni, skrbi, ker so imeli nekoga, ki jih je ljubil.

... Tisoče mladih ljudi z aidsom tava po ulicah. Ali smo tam? Jih poznamo? Ali kaj ukrenemo?

Nedavno sem šla v bolnišnico. Tam je bil moški, ki me je ogovoril in rekel: »Mati Terezija, rad bi osebno govoril z vami.«Odvrnila sem: »Mi imate povedati kaj osebnega?«

»Hudo trpim in delim svojo bolečino z Jezusovo, ki mu jo je prizadejala trnova krona.« Ta človek je bil še pred nekaj meseci brez ljubezni, brez duševnega miru in gotovo, vsaj tako mislim, že 20 let brez spovedi. Toda našel je Jezusa in medsebojno ljubezen.

»Ta dan delim z Jezusom bičanje in strašne bolečine, ki jih je imel med njim. Ko začutim bolečino v rokah, jo delim z Jezusovo, ko je bil križan.«

Tako si je razlagal vsak del telesa posebej. Vidite? Našel je vese­lje. V svoji bolezni je, ne da bi vedel, našel veselje.

In nato smo ga pripeljali domov. Odvedla sem ga v kapelo. Poklonil se je pred Najsvetejšim. V kapeli je bil velik križ. Mož ga je gledal, gledal in gledal — resnično nisem še nikoli nikogar videla, ki bi tako gledal križ; tudi sama ga nisem še nikoli. Prav lahko bi videli izmenjavo ljubezni teh dveh — Jezusa in človeka. Česa podobnega nisem videla še nikoli. To vam pravim zato, da boste o tem premiš­ljevale in še bolj molile. V ZDA v današnjem času zelo potrebujejo našo molitev.