Sprijaznjenost vodi v omrtvičenje srca

»'Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se' (Fil 4,4). Povabilo k veselju globoko pretresa naša življenja. Je vabilo, ki je odmev želje po polnem življenju, po življenju, ki bi imelo smisel, po radostnem življenju. To željo izkušamo vsi. V nas je nekaj, kar nas vabi k veselju. Vabi nas, da se ne bi navadili na paliative, ki nas hočejo samo začasno zadovoljiti. Vendar pa v napetostih vsakdanjega življenja pride do situacij, v katerih lahko podvomimo v to povabilo k veselju. Ta dinamika, kateri smo podvrženi, nas lahko pripelje v žalostno sprijaznjenost, ki se nato počasi spreminja v navado. Smrtonosna posledica le-te pa je ohromitev srca. 

Pojdite! Oznanjajte!
Kako torej poglobiti veselje evangelija v različnih situacijah življenja? Jezus je svojim učencem rekel in tudi nam danes pravi: 'Pojdite! Oznanjajte!' Veselje evangelija se izkusi in se spozna le, če se ga podarja, če podarjamo sebe. Oznanjati Jezusovo sporočilo je naša odgovornost, ko se soočamo z duhom sveta, ki nas vabi h konformizmu in udobju. Izvir našega veselja je namreč v tisti želji, da bi ponudili usmiljenje, sad naše izkušnje neskončnega Očetovega usmiljenja. Zato nas Gospod vabi in nam govori: Kristjan veselje izkusi v poslanstvu - pojdite k ljudem vseh narodov. Kristjan veselje najde v povabilu: pojdite in oznanjajte! Kristjan veselje prenovi in ga aktualizira s klicem: pojdite in mazilite!

Pojdite in oznanite, da napake nimajo zadnje besede v življenju
Jezus nas pošilja k vsem narodom. K vsem ljudstvom. In v ta 'vsi' pred dva tisoč leti smo bili vključeni tudi mi. Jezus ni dal seznama, kdo ja in kdo ne, kdo so tisti, ki so vredni prejeti njegovo sporočilo in njegovo prisotnost. Življenje je vedno objel takšno, kot je bilo pred njim: z obrazom bolečine, lakote, bolezni, greha, z obrazom ran, žeje, utrujenosti, z obrazom dvomov in sočutja. Ni čakal našminkanega in okrašenega življenja. Objel je tudi življenje, ki je bilo umazano ali uničeno. Jezus je vsem rekel: 'Pojdite in oznanjajte vsemu temu življenju, takšnemu, kot je, in ne kakor bi nam bilo všeč, da bi bilo. Pojdite in objemite v mojem imenu.' Pojdite na križišča cest, oznanjajte brez strahu, brez predsodkov, brez vzvišenosti, brez čistunstva; oznanjajte vsem, ki so izgubili veselje do življenja; pojdite  in oznanjajte usmiljeni Očetov objem. Pojdite k tistim, ki živijo z bremenom bolečine, poloma; k tistim, katerih življenje je razdrobljeno; oznanite jim norost Očeta, ki jih želi maziliti z oljem upanja in zveličanja. Pojdite in oznanite, da napake, varljive utvare in nerazumevanja nimajo zadnje besede v življenju. Pojdite z oljem, ki lajša rane in krepča srce.

Cerkev se ne boji napak, boji pa se zaprtosti
Poslanstvo se vedno rodi iz življenja, ki se je počutilo iskano in ozdravljeno, najdeno, in ki mu je bilo odpuščeno. Rodi se iz enkratne ali večkratne izkušnje usmiljenega maziljenja Boga. Nikoli pa se poslanstvo ne rodi iz natančno izdelanega načrta ali iz dobro strukturiranega priročnika. Cerkev, sveto Božje ljudstvo, zna hoditi po prašnih cestah zgodovine, ki so jih pogosto prekrižali konflikti, krivice in nasilje, da bi našla svoje otroke in brate. Ne boji se napak. Boji pa se zaprtosti, okostenitve in elite, navezanosti na lastne gotovosti.

Danes smo tu zaradi tistih, ki so imeli pogum, da so odgovorili na ta klic
Danes smo tu zaradi tistih, ki so imeli pogum, da so odgovorili na ta klic. Smo sinovi misijonarske drznosti tistih, ki se niso zaprli v strukture, ki dajejo lažno zaščito, v navade, v katerih se počutimo varne, medtem ko je množica zunaj lačna. In danes se spominjamo enega izmed tistih pričevalcev, ki je znal pričevati za evangelij veselja v teh deželah: pater Juniper Serra.

Sv. Juniper Serra: Vedno naprej
Znal je živeti tisto, kar je 'Cerkev v izhodu': Cerkev, ki zna iti ven, na ulice, da bi z vsemi podelila spravno nežnost Boga. Znal je zapustiti svojo zemljo in lastne navade ter iti nasproti drugim, naučil se je spoštovati njihove navade in njihove značilnosti. Naučil se je vzbujati in spremljati življenje Boga v obrazih tistih, ki jih je srečeval, tako da jih je napravil za svoje brate. Juniper si je prizadeval zaščititi dostojanstvo domorodne skupnosti, branil jo je pred vsemi, ki so jo izkoriščali. Izbral si je geslo, ki je navdihovalo njegove korake in oblikovalo njegovo življenje: 'Vedno naprej'. To je bil njegov način, kako živeti veselje evangelija, da njegovo srce ne bi postalo omrtvičeno. Vedno naprej, ker Gospod čaka; vedno naprej, ker brat čaka. Kakor Juniper takrat, tudi mi danes lahko rečemo: Vedno naprej!« (Papež Frančišek med sv. mašo v narodnem svetišču Marijinega brezmadežnega spočetja v Washingtonu, 23.9.2015)

Kanonizacija bl. Junipra Serre. Papež: Pojdite in oznanjajte življenju takšnemu, kot je