Sinoda ni simpozij, govorilnica, parlament ali senat

»Rad bi spomnil, da sinoda ni simpozij, govorilnica, ni parlament ali senat, kjer je treba priti do sporazuma. Sinoda je nasprotno cerkveni izraz, to je Cerkev, ki hodi skupaj, da bi brala resničnost z očmi vere in s srcem Boga; je Cerkev, ki se sprašuje o zvestobi zakladu vere, ki zanjo ne predstavlja muzeja, katerega si je treba ogledati in niti ne samo zavarovati, temveč predstavlja živ izvir, pri katerem se Cerkev odžeja, da bi odžejala in razsvetljevala zaklad življenja. 

Hoditi skupaj z duhom kolegialnosti in sinodalnosti
Cerkev danes nadaljuje dialog, ki se je začel z naznanitvijo izredne sinode o družini, in nedvomno že mnogo prej. Njen namen je pretehtati in skupaj premišljevati o besedilu Instrumentum laboris, ki je bil izdelan iz Relatio Synodi in odgovorov na vprašanja, ki so bila poslana škofovskim konferencam ter drugim upravičenim organizmom. Sinoda pomeni hoditi skupaj z duhom kolegialnosti in sinodalnosti, s pogumno odločitvijo za parresio, pastoralno in doktrinalno gorečnost, modrost, odkritost, tako da imamo vedno pred našimi očmi dobro Cerkve, družin in najvišji zakon (suprema lex), zveličanje duš (salus animarum).

Varen kraj – Bog vedno preseneča
Sinoda se nujno giblje v naročju Cerkve in v notranjosti svetega Božjega ljudstva, katerega del so sinodalni očetje kot pastirji oziroma služabniki. Nadalje je sinoda varen kraj, kjer Cerkev izkuša delovanje Svetega Duha. Duh na sinodi govori preko vseh oseb, če se le pustijo voditi Bogu, ki vedno preseneča; Bogu, ki razodeva malim, kar skrije modrim in razumnim; Bogu, ki je ustvaril postavo in soboto za človeka ter ne obratno; Bogu, ki pusti 99 ovc, da bi poiskal eno izgubljeno ovco; Bogu, ki je vedno večji od naše logike in naših preračunavanj.

Apostolski pogum, evangeljska ponižnost in zaupljiva molitev
Toda spomnimo, da bo sinoda lahko kraj delovanja Svetega Duha le, če bomo udeleženci ponovno oblekli apostolski pogum, evangeljsko ponižnost in zaupljivo molitev. Apostolski pogum se ne pusti prestrašiti zapeljivostim sveta, ki hočejo ugasniti luč resnice v srcih ljudi in jo nadomestiti z majhnimi in začasnimi lučmi. Prav tako se ne prestraši okamnelih src, ki navkljub dobrim namenom ljudi oddaljujejo od Boga. Apostolski pogum prinaša življenje, ne naredi muzeja spominov iz našega krščanskega življenja. Drugi element, evangeljska ponižnost, pa se zna izprazniti lastnih konvencij in predsodkov, da bi poslušala brate škofe in se napolnila z Bogom. Ta ponižnost ne kaže s prstom na druge, da bi jih sodila, ampak jim ponudi roko, da bi jih ponovno dvignila, ne da bi se pri tem kadarkoli počutila vzvišeno nad njimi.

Zaupljiva molitev je dejanje srca, kadar se le-to odpre Bogu, kadar utihnejo vsa naša razpoloženja, da bi prisluhnili milemu Božjemu glasu, ki govori v tišini. Če ne poslušamo Boga, bodo vse naše besede samo besede, ki ne nasitijo in ne služijo. Če se ne pustimo voditi Duhu, bodo vse naše odločitve samo okrasje, ki namesto da bi povzdigovalo evangelij, ga prekriva in skriva.

Odpreti se Svetemu Duhu
Ponovno poudarjam, da sinoda ni parlament, kjer se, da bi dosegli soglasje ali sporazum, zatečemo k pogajanju ali kompromisom. Edina sinodalna metoda je odpreti se Svetemu Duhu z apostolskim pogumom, evangeljsko ponižnostjo in zaupljivo molitvijo. Tako nas bo vodil in razsvetljeval On. Še enkrat bi rad izpostavil tudi vero v Boga, zvestobo živemu učiteljstvu, dobro Cerkve in zveličanje duš (salus animarum). Pred očmi moramo imeti to ter ne svojih osebnih mnenj. Začnimo našo pot s prošnjo za pomoč Svetega Duha in priprošnjo Svete družine, Jezusa, Marije in sv. Jožefa.« (Papež Frančišek na začetku današnje prve generalne skupščine 14. rednega generalnega zasedanja škofovske sinode; Vatikan, 5.10.2015)

Prva generalna skupščina. Papež: Apostolski pogum, evangeljska ponižnost in zaupljiva molitev