Hindujska družina deli z drugimi

Nikoli ne bom pozabila noči, ko je neki mož prišel k nam in rekel: »Tam je družina z osmimi otroki, ki že dolgo nima kaj jesti. Storite kaj.« In tako sem nesla nekaj riža tisti družini in videla sem strašno lakoto na obrazih otrok. Mati je razdelila riž in odšla ven.

Ko se je vrnila, sem rekla: »Kam pa ste šli vi? Kaj ste delali?« In rekla je zelo lepo: »Tudi oni so lačni.« Nisem bila presenečena, da je dala drugim, ampak sem bila zelo presenečena, da je vedela za tisto drugo družino. Sami so bili hindujska družina, njihovi sosedje pa so bili muslimani. Ampak kljub temu je vedela, da trpijo, da so tudi oni lačni. V njenem trpljenju, strašnem trpljenju — ko je videla svoje otroke umirati od lakote — je še vedno imela veselje in ljubezen ter pogum, da je delila z drugimi, preden je dala svojim otrokom. To je nekaj, česar bi morali imeti več in več in več — to skrb in zanimanje, zanimanje najprej za naše družine, za naše može, naše žene, naše otroke.