Bog, ki daje v izobilju
Pavlovo Pismo Rimljanom govori o Adamu in Jezusu Kristusu (Rim 5,12-21). Božja ljubezen do človeka je obilna. Ta njegova velikodušnost človeku pogosto uide, ker je sam preveč navajen dajanja po koščkih. Zveličanje, ki ga je prinesel Jezus in s katerim je presežen Adamov padec, je pokazatelj tega Božjega dajanja v izobilju. Zveličanje je prijateljstvo med nami in Njim.
Kako daje Bog prijateljstvo, kako daje naše odrešenje? Daje nam, kakor pravi, da nam bo dajal, če bomo opravljali dobra dela: 'z dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero.' To pa nas spominja na izobilje. Beseda izobilje se v odlomku iz Pisma Rimljanom ponovi trikrat. Bog daje v izobilju, tako da Pavel pravi: 'Kjer pa se je pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost.' Vse pomnoži. In to je Božja ljubezen: je brez mere.
Bog, ki nas vsak dan išče
Tako, kakor oče iz evangeljske prilike, ki vse dni opazuje obzorje, da bi zagledal svojega sina, ki se je odločil vrniti se nazaj k njemu. Božje srce ni zaprto. Vedno je odprto. In ko pridemo kakor tisti sin, nas objame, nas poljubi. Bog pripravi zabavo. Bog ni nek Bog nesrečnež. Dá vse. Bog ni nek nepremičen Bog. Gleda nas in čaka, da se spreobrnemo. Bog je Bog, ki gre ven: gre, da bi nas iskal, poiskal vsakega od nas. Vsak dan nas išče. Kakor je to že storil in kakor je to že povedal v priliki o izgubljeni ovci ali izgubljenem kovancu. Išče. Vedno je tako.
Razumeti izobilje Božje ljubezni je milost
V nebesih se bolj praznuje ob spreobrnitvi enega grešnika kot pa zaradi desetih, ki ostanejo pravični. Pa vendar, z našimi majhnimi in omejenimi kriteriji ni lahko razumeti Božje ljubezni. Razumemo jo lahko samo po milosti. Tako jo je razumela, na primer, 84-letna redovnica iz naše škofije, ki je vedno hodila v bolnišnico in z nasmehom govorila o Božji ljubezni do bolnikov. Prejela je dar, da je lahko razumela to skrivnost, to izobilje Božje ljubezni, ki uide mnogim.
Res je, navajeni smo, da vedno ocenjujemo situacije in stvari z merili, ki jih imamo. A naša merila so majhna. Zato je prav, da prosimo Svetega Duha za milost, da bi se vsaj malo približali razumevanju te ljubezni ter bi si želeli biti objeti in poljubljeni s temi merili brez meja.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 20.10.2015)