»Le v nemoči in nepotešenosti je prostor za Boga in prav tako je le tam prostor za bližnjega. Le ubogi smo lahko Bogu blizu in le kot ubogi smo lahko skupaj z drugimi. Bogati smo sami sebi zadosti.«

Kako zelo to drži in kako včasih prav kruto ta samozadostnost buta na dan! V današnji duhovni misli jo m. Terezija označi kot obsedenost: »Tisti, ki imajo mnogo stvari, imetja v obilju, so obsedeni od bogastva in ga težko zapuš­čajo. Za uboge je mnogo lažje, saj jim njihova svoboda dopušča, da odhajajo srečni.«  

Lahko bi sebi v tolažbo rekla: blagor nam, Bogu posvečenim, ker smo naredili zaobljubo uboštva in se odpovedali vsemu imetju. Pa na žalost to še nič ne pomeni; lahko je celo zelo velika prevara, če v resnici ne živimo duha uboštva.

Ob tem mi prihaja na misel komentar ene od naših mlajših sester, ko je opazovala, kako z leti redovnega poklica mnogokrat rastejo tudi želje po posedovanju stvari, po zavarovanosti, po udobnostih… in pravi: »O, ubogi Jezus, kakšne žalostne neveste imaš! Vse se tako oklepajo tega minljivega, da ni opaziti, da bi katera prav zelo hrepenela po srečanju s Teboj!«

Si je ob prazniku vseh svetih dobro in prav tudi o tem izprašati vest.

 Hvala Peter in Slavica za vajine misli. Me nagovarja in hkrati moram priznati, da tudi sama težko zdržim v praznini. Na vsak način bi želela ujeti svojo ceno in  skriti svojo revščino za rezultat, delo, ... Včasih pomislim na Jezusa, kako gleda name s križa in pravi: "Kaksen dokaz še rabiš, da si vredna, ljubljena. Zate umira Bog."  Stopiti gol in ubog pred Boga, pred bližnjega in doživeti da te ima rad - rad tebe, ne tvoje uspehe in rezultate , da si vreden sam na sebi. Zakaj je to tako težko tvegat? Me spomni na Adama in Evo, ki sta se zbala Boga, ko sta ugotovila, da sta naga, da sta praznih rok in sta se skrila, ker zaradi kače nista več verjela, da sta vredna sama na sebi. In je blo konec raja za njiju. 

Bog daj, da bi zmogli tvegat praznino, da bi tako doživeli veselje Božjih otrok.

 Sama si tudi želim, da bi zmogla zdržat s tem, da ne znam, da se ne znajdem, da sem zarila ... Nesrečno me dela, če se hočem na vsak način dokazat.

Se pridružujem Urškini prošnji.

Tudi sama spadam v skupino ljudi, ki ima težave z lastno vrednostjo. Težko sprejemam to, da sem vredna in ljubljena že s tem, da obstajam, da sem ustvarjena od Boga, da se je zame daroval. Moje pojmovanje vrednosti se nagiba v smer rezultatov, dosežkov. Sprašujem se zakaj? Je temu kriv izvirni greh? Vzgoja? Kolikokrat sem v cerkvi slišala, da sem ljubljena , ker sem? Kolikokrat sem slišala, da sem nevredna grešnica? Težko povežem eno in drugo.

Pred mano je tudi velik izziv. kako vzgajati, da bom v otrocih prebujala pravo vrednost. Ali ne vzgajamo otrok v smeri doseganja razlučnih rezultatov? Kmalu bo advent . Otroci bodo zbirali slamice za jaslice z dobrimi deli. Jim s tem odstiramo, da jih ima Bog rad, ker so ali, da si ljubezen zaslužijo z dobrimi deli, z nekim dosežkom?

Čeprav sem že stara, včasih ne vem ne kod, ne kam.

Se strinjam s problemi, ki jih naštevate. Naj z vami razmišljam, kje vidim težavo in kje pot ven.

Mogoče je naša težava, da povezujemo naša dejanja z božjimi. Božja dejanja so svobodna. Otroci bodo zbirali slamice, da bi pokazali, da imajo Jezuščka radi. On jih ima neskončno rad, tudi ko so poredni. V hvaležnosti za to ljubezen mu lahko olepšajo jaslice.

Najbrž pademo v pogojevanje božje ljubezni, ker tako pogosto pogojujemo našo. Če me drugi ne ljubi, moje ljubezni ne spremeni, lahko spremeni držo. Če otrok ne uboga, za kazen ne sme biti ne-ljubljen, ampak ga iz ljubezni kaznujemo, da bo razumel, kako mu zlo samo škoduje.

Tako je mogoče lažje preiti iz stremljenja za dosežki, da bi bili ljubljeni, v stremljene za dosežki, da bi pokazali ljubezen. Bom vesel, če skupaj razmišljamo naprej.

lp

Gospod Peter, hvala za vaš odgovor. Sedaj se je nebo tudi nad mano zjasnilo, da vidim stvari bolj jasne. Mogoče je bilo moje razmišljanje zavito v oblak jeze na vse, ki so me vzgajali in nisem zagledala tega, kar je nad oblaki. Ali pa se pri vas, ki ste višje prej zjasni....( Malo za šalo, malo zares).

To sonce in ta jasnina, ki je sedaj v meni in okrog mene, pa me kliče k prepuščanju in dejavnosti. K prepuščanju v božji objem, ki pravi ljubljena si, ker si  in v hvaležnosti za to ljubezen, ki se kaže v konkretnih korakih, ki odkriva svoje poslanstvo, zapisano v Svetem pismu. Ne obupuje, ko pade in obleži na tleh, ampak jo vedno znova vzdiguje božji glas: Ti si moja  ljubljena hči.

To sem zelo lahko zapisala. Kaj hitro pa me kot jesenski list z drevesa odpihne že kakšna obletnica, ko se pred menoj zamegli in se počutim nevredna praznovat, ker sadovi niso taki kot jaz želim.

Sedaj sem se spomnila na vaše sanje o doživljanju miru in napadu moškega. Vedno znova moram prečiščevat ljubezen od "ljubezni". Sem šla v pravo smer?

Gospa Marta, če je jasnina nad vami, potem je smer prava ;) Bog nas je ustvaril za veselje in nas k njemu vabi. Verjamem, da bomo dosegli veselje nebes, če bomo vedno lahko ponavljali, da smo ljubljeni sinovi in hčere, kot pišete. Kajti hvaležnost za dar ljubezni, ne more ostati brez sadov. Hvaležnost sama nas žene v ljubezen. Seveda pa je hudi duh, o katerem sem sanjal, vedno na delu - od raja do nebes, in nas skuša prepričati, da je vse krivica in da Bog ni ljubeči oče.

Naj nas današnja zahvalna nedelja in lepo vreme utrdita v hvaležnosti za vse, kar smo in kar imamo, sa je vse božji dar!

Hvala, Marta in Peter, da sta odprla ta vprašanja! Res vedno znova potrebujemo razjasnitve, da bi, kot praviš, Peter, lažje prešli »iz stremljenja za dosežki, da bi bili ljubljeni, v stremljenje za dosežki, da bi pokazali ljubezen«. Saj so na zunaj lahko ti dosežki povsem enaki, imajo pa povsem različen »okus« in diametralno nasprotne sadove. Ko se trudimo zato, da bi bili ljubljeni, nas to vedno znova spravlja v notranjo frustracijo in obup, ker pač sebičnost in ljubezen nimata nič skupnega; ko pa gre naše prizadevanje v smeri vedno večjega izkazovanja ljubezni, nas napolnjuje vedno večja svoboda, mir, veselje, notranja izpolnjenost, sreča.

Ob zahvalni nedelji Bogu hvala za vse, še posebej za njegovo brezpogojno ljubezen! Hvala tudi vsem vam, da smo lahko skupaj na poti okušanja in udejanjanja te ljubezni, čeprav z našimi skromnimi močmi in majhnimi koraki :). Lepo nedeljo vsem!

"Ko se trudimo zato, da bi bili ljubljeni, nas to vedno znova spravlja v notranjo frustracijo in obup, ker pač sebičnost in ljubezen nimata nič skupnega; ko pa gre naše prizadevanje v smeri vedno večjega izkazovanja ljubezni, nas napolnjuje vedno večja svoboda, mir, veselje, notranja izpolnjenost, sreča."

Ja, prav to je problem: zakaj delamo dobra dela - zato, da bomo ljubljeni ali zato, ker ljubimo? Če ne verjamemo, da smo ljubljeni, kupujemo ljubezen in smo vedno bolj nesrečni, ker želimo dobiti svoj "proizvod, ki ga kupujemo". In se zaganjamo čisto v napačno smer in smo vedno bolj obupani.

Doma (vsaj pri nas) smo vedno morali kupovati ljubezen - moral si biti priden, prijazen, vesel, ... "da te je imel ata rad, ..." Da sploh lahko zares ljubim, moram prav obrniti logiko, da ne rabim kupovat ljubezni, ker jo že imam. Grozno težko mi je verjeti, da sem ljubljena taka kot sem, ko pa sem vedno morala nekaj bit. Taka kot sem, sem bila prezrta, neprimerna, ne dovolj dobra, ... zato vedno znova padem v to, da nekaj sem (pametna, pomembna, najboljša, ...), samo da bom ljubljena. Ampak v resnici ne verjamem, da sem ljubljena, ker sploh ne pustim, sploh ne verjamem, da bi bila ljubljena v tej moji bedi.

Če hočem zares ljubit, moram zdržat ravno v tej bedi in verjeti, da sem ljubljena prav v tem (pa smo pri blagrih). Od tu bom lahko svobodna, da ljubim iz hvaležnosti, da sem ljubljena in to mi bo dalo veselje in zagon za ljubezen, si mislim.