Govor na gori
Ko je zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu. Odprl je usta in jih učil:
Blagri
»Blagor ubogim v duhu,
kajti njihovo je nebeško kraljestvo.
Blagor žalostnim,
kajti potolaženi bodo.
Blagor krotkim,
kajti deželo bodo podedovali.
Blagor lačnim in žejnim pravičnosti,
kajti nasičeni bodo.
Blagor usmiljenim,
kajti usmiljenje bodo dosegli.
Blagor čistim v srcu,
kajti Boga bodo gledali.
Blagor tistim, ki delajo za mir,
kajti imenovani bodo Božji sinovi.
Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani,
kajti njihovo je nebeško kraljestvo.
Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Mt 5,1-11
Pot blagrov
Jezusova pot, je pot blagrov. Je pot, po kateri so hodili tisti, ki se jih danes z veseljem spominjamo. Najprej si poglejmo, kako je Jezus izpolnil vsak blagor posebej, potem pa pomislimo, kje smo sam in k čemu nas vabi.
Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.
Jezus je postal ubog, sklonil se je k nam, ubogim ljudem, da bi doživeli božjo veličino in hrepeneli po večnosti. Bog se je odpovedal svoji božji slavi, da bi se mi zmogli odpovedati zemeljskemu bogastvu in bi zahrepeneli po nebesih.
Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.
Njegova žalost ni bila žalost, ker bi bil on prizadet, ampak je bil žalosten, ker ni mogel dvigniti ljudi iz teme. Jokal je nad Jeruzalemom, ker ni spoznal svojega obiskanja, ker je videl nesrečo, v katero brezglavo drvi ljudstvo.
Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali.
Bil je: Kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, kakor ovca, ki pred strižci umolkne. Odpovedal se je vsaki nasilni moči, da bi pokazal kako zelo nas ima rad.
Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo.
V žeji in lakoti po pravičnosti je sedel za mizo s prezrtimi in zapostavljenimi, da bi jim bil blizu. Poslušal je nasprotovanja: Ta je in pije z grešniki! Požrešnež je in pijanec. Bil je lačen pravice, pa ne zase, ampak za druge!
Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.
On je usmiljeni Samarijan,ki se sklanja k pretepenemu in zanemarjenemu človeku. Ko se je umazal z revščino in uboštvom, so se nad njim zgražali, on pa je govoril: Zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni.
Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali.
Očitali so mu: Ko bi bil on prerok, bi vedel, kdo je ženska, ki se ga dotika. A zanj ni bilo lepih in grdih stvari, obstajal je lep ali grd pogled. Vabi nas, da v sebi odkrijemo otroško srce in pravi: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!
Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi.
Bog se je odpovedal 'svojemu miru', da je prinesel mir svetu. Mir, ki ga svet ne more dati, je prinašal med ljudi in svojim naročal, naj ga prinašajo naprej: Ko stopite v hišo, jo pozdravite. Če bo hiša vredna tega, naj pride nanjo vaš mir, če pa ne bo vredna, naj se vaš mir povrne k vam.
Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.
Jezus se je odpovedal vsaki pravici in je svoje življenje končal na križu kot razbojnik. Napovedal je, da bo preganjanje prišlo tudi nad njegove učence. Kajti učenec ni nad učiteljem. Že v naprej nas blagruje, če bomo šli po njegovi poti in pravi: Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili.
Ko pogledamo na blagre, vidimo, da Jezus blagruje tiste, ki svojih hrepenenj na tem svetu ne izpolnijo in izpolnitve zanje tudi ne iščejo že tu na zemlji. Če svet blagruje moč in popolnost, pa Jezus nasprotno blagruje nemoč in neizpolnjenost. Čemu? Le v nemoči in nepotešenosti je prostor za Boga in prav tako je le tam prostor za bližnjega. Le ubogi smo lahko Bogu blizu in le kot ubogi smo lahko skupaj z drugimi. Bogati smo sami sebi zadosti.
Današnji praznik na nek način
- - ni praznik popolnih, ampak ubogih,
- - ni praznik človeške veličine, ampak božjega usmiljenja,
- - ni praznik močnih, ampak je praznik božjih otrok.
Naj bo kot tak tudi naš praznik.









»Le v nemoči in nepotešenosti je prostor za Boga in prav tako je le tam prostor za bližnjega. Le ubogi smo lahko Bogu blizu in le kot ubogi smo lahko skupaj z drugimi. Bogati smo sami sebi zadosti.«
Kako zelo to drži in kako včasih prav kruto ta samozadostnost buta na dan! V današnji duhovni misli jo m. Terezija označi kot obsedenost: »Tisti, ki imajo mnogo stvari, imetja v obilju, so obsedeni od bogastva in ga težko zapuščajo. Za uboge je mnogo lažje, saj jim njihova svoboda dopušča, da odhajajo srečni.«
Lahko bi sebi v tolažbo rekla: blagor nam, Bogu posvečenim, ker smo naredili zaobljubo uboštva in se odpovedali vsemu imetju. Pa na žalost to še nič ne pomeni; lahko je celo zelo velika prevara, če v resnici ne živimo duha uboštva.
Ob tem mi prihaja na misel komentar ene od naših mlajših sester, ko je opazovala, kako z leti redovnega poklica mnogokrat rastejo tudi želje po posedovanju stvari, po zavarovanosti, po udobnostih… in pravi: »O, ubogi Jezus, kakšne žalostne neveste imaš! Vse se tako oklepajo tega minljivega, da ni opaziti, da bi katera prav zelo hrepenela po srečanju s Teboj!«
Si je ob prazniku vseh svetih dobro in prav tudi o tem izprašati vest.