Choose language:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n29 Se le izgovarjamo

7 replies [Last post]
Peter Žakelj
Offline
Last seen: 3 years 44 weeks ago
Joined: 10.01.2011

Davek cesarju

Tedaj so farizeji odšli in se posvetovali, kako bi ga ujeli v besedi. K njemu so poslali svoje učence skupaj s herodovci in so rekli: »Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo. Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: »Kaj me preizkušate, hinavci? Pokažite mi davčni novec!« Dali so mu denarij. Nato jim je rekel: »Čigava sta ta podoba in napis?« Dejali so mu: »Cesarjeva.« Tedaj jim je rekel: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.«

 

Se le izgovarjamo?

 

Jezus je opazil, da njegovi sogovorniki z vprašanjem ne iščejo odgovora, ampak se odgovoru izmikajo. Vprašajmo se, kaj vse tiči za vprašanjem: Ali je potrebno cesarju dajati davek ali ne?

-          Mogoče bi Jezusu radi naprtili upor proti cesarju, potem pa bi ga za to tožili. Če bi Jezus rekel, da cesarju ni potrebno plačevati davka, bi ga ujeli v zanko.

-          Mogoče so se herodovci že upirali cesarju, pa jim bo Jezusova beseda le še opravičilo za njihova dejanja. Gotovo je lažje, če on nosi odgovornost za njihova dejanja kot da to težo nosijo sami.

-          Mogoče bi radi rekli, da podpira pogansko vero, ki časti cesarja kot božjega namestnika. Potem je kriv pred voditelji shodnice.

To so le preprosta ugibanja, saj ni ključno, da natančno izvemo, kaj so mislili. Nedvomno je v vsakem primeru jasno, da ne gre za to, koliko naj komu dajo, ampak zato, da ga bodo lahko prijeli za besedo. Temu primeren je tudi odgovor: Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega. Kaj je Jezus povedal s temi besedami? Na nek način prav nič. Saj težko rečemo, kaj je cesarjevo in kaj božje. Pravzaprav se je le elegantno izmuznil. Narobe bi bilo namreč misliti, da nam Jezus ponuja pravo razmerje med cesarjem in Bogom. Ne, Jezus samo opozarja na pravičnost in odgovornost do svojih dejanj. Ne pozabimo, da je cesar v takratnih očeh javnosti predstavljal božjo oblast. Torej je bilo vse božje.

 

Naj damo cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega bi lahko prevedli tudi v Benediktovo načelo: Moli in delaj. Ali to načelo kaj govori, koliko enega in koliko drugega. Ne! Ali ločuje na božje in človeško? Ne, opozarja nas le, da v nas obstaja duhovno in telesno, božje in človeško, moje in družbeno in da je potrebno vedno iskati pravo razmerje. V tem smislu je Jezusov odgovor le vrnjen izziv. Če želijo sogovorniki preložiti odgovornost za svoja dejanja nanj, jim Jezus preprosto vrača. Vi ste odgovorni za svoja dejanja. Vi morate vedno znova odkrivati odgovor, koliko komu, kdaj in zakaj.

 

Sedaj pa se še sami vprašajmo ali se tudi mi izmikamo z vprašanji, da nam le ne bi bilo potrebno storiti kaj več. Spomnim se, ko smo kot otroci podobno skušali mamo, ko se nam ni več dalo delati, pa bi se radi šli igrat ali pa kopat. Vprašali smo jo, če je še kaj za delat. Seveda z eno samo željo, da bi rekla ne, ona pa je vedno rekla, saj veš, kaj sprašuješ.

 

Tako bi v otroški nedolžnosti ali pa zvitosti radi tudi mi danes vprašali oz. rekli Bogu:

-          saj dosti molim, a ne,

-          saj dovolj naredim za bližnje,

-          saj dovolj skrbim za tiste, ki so v stiski,

-          saj dovolj prispevam za najbolj uboge,

-          saj dovolj naredim za dobro skupnosti in politike v kraju itd.

Če to sprašujemo zato, da bi se izgovorili, nam Bog ne bo pritrdil. Raje nas bo spomnil na priliko o gospodarju in služabniku. V njej pravi, da je samoumevno, da hlapec najprej postreže gospodarja, šele potem sede sam in poje. Ne izsiljujmo z mislijo, da smo naredili vse, ko čutimo, da bi lahko storili več. Jezus pravi zelo ostro: »Se mar zahvaljuje služabniku, ker je naredil, kar mu je bilo ukazano? Tako tudi vi, ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹« (Lk 17,9-10).

 

Namesto izgovarjanja vzemimo zares napetost, ki se ji ne moremo izogniti. Razpetost med nepopolnostjo in hrepenenjem po popolnosti moramo nosili v sebi do konca. In prav iz nje se bo rojevalo tisto, k čemur smo vedno znova poklicani: SVETOST.

 

 

Andreja
Andreja's picture
Offline
Last seen: 5 years 6 weeks ago
Joined: 10.01.2011

Ko prebiram tole pridigo, mi je najtežje to, kar si napisal na koncu: Nositi razpetost med nepopolnostjo in hrepnenjem po popolnosti. Od doma sem namreč prinesla držo - hitro naredi, da bo mimo, da ne bo več bolelo, da bo nekaj narejeno, pospravljeno, zaključeno ... Jezus pa nas vabi na dolgo pot, kjer do smrti ne bo zaključeno.

 

Včasih, ko npr. molim za tega ali onega me večkrat spreleti, da bi lahko ure in ure molila, pa molitev ne bi bilo dovolj za vse, kar je potreno, da bi bilo izmoljeno.

Včasih postanem kar nejevolna, da itak ni možno. Gotovo ima pa Bog svoja merila in lahko naredi dobro, brez naših molitev in prošenj. No in tu je potem težko kljub temu vztrajati; ko pa Bog more narediti tudi brez mene in ko jaz v bistvu nič kaj dosti ne morem brez Boga. Človek se res počuti strašno nekoristnega :)

 

In dolga pot razpetosti je  prav v tem, da v tej - vsaj zame včasih nekoristnosti - vztrajam in nič ne sprašujem - ali sem zdaj že koristna, sem naredila vse, je že konec, lahko zdaj počivam in mi nič več ni treba? :)

 

"Polkicani smo, da z dejanji razodevamo božjo dobroto." Sv. Vincencij Pavelski

Andie
Andie's picture
Offline
Last seen: 7 years 17 weeks ago
Joined: 17.02.2011

Kolikokrat sem obsojala farizeje za njihovo potuhnjenost in hinavščino, ko Jezusa sprašujejo, ne da bi resnično radi vedeli za pravi odgovor! Zdaj pa vidim, da sama nisem nič kaj boljša... Kakor sem (kot si Peter napisal) v otroštvu iskala izgovore za nedelo, tudi zdaj, ko bi se od mene pričakovala odgovornost in resnost, iščem izgovore, da nečesa ne naredim, naj bo to za faks, delo, gospodinjstvo ali celo za globlji stik z Bogom. Izgovarjam se na bolezen, slabo počutje, neugodne zunanje okoliščine, pomanjkanje časa, druge,... Vedno najdem kaj, kar naj bi me opravičilo, pa čeprav le v lastnih očeh. A se potem počutim neskončno krivo in bedno.

Bog pa od mene čaka več kot to. Vame je položil talente in pamet. Nekje v meni še spijo darovi Sv.Duha, ki sem jih prejela pri birmi, npr. modrost in razsodnost. Od mene pričakuje, da jih bom uporabljala. Da se bom zavestno odločila za dobro, pa čeprav je težje kot druga varianta. Da se uprem težnji po samopomilovanju in izgovarjanju ter odraslo, odgovorno poprimem za delo. Vem, da me bo to bolj osrečilo, kot skrivanje za izgovori in vprašanji, ki 'nočejo' odgovora.

Strah me je, ker spoznavam, kako krhka je moja volja po izboljšanju in kako hitro se dobri nameni izjalovijo. A zaupam, da me Bog pozna in kljub temu ljubi. Zaupam, da vame ne bi položil talentov in hrepenenja po boljšem, če ne bi verjel, da sem ga z njegovo pomočjo tudi sposobna (nekoč) doseči.

null

s. Slavica Lesjak
Offline
Last seen: 4 years 46 weeks ago
Joined: 13.01.2011

»Kaj me preizkušate, hinavci? ... Čigava sta ta podoba in napis?« Dejali so mu: »Cesarjeva.« Tedaj jim je rekel: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.«

 

Ob premišljevanju evangelija mi je prišlo najprej na misel, da se Jezus tokrat predstavlja kot učitelj diplomacije. Na provokacijo, na priliznjene komplimente, za katerimi se skriva hinavščina in slab namen, odgovori tako, da pove vse in nič. Tisti, ki sprašujejo, nimajo več kaj vprašat in hkrati ostajajo brez odgovora. Ob neki drugi priložnosti je svojim učencem položil na srce:  »Glejte, pošiljam vas kakor ovce med volkove. Bodite torej premeteni kakor kače in nepokvarjeni kakor golobje” (Mt 10,16). Golob – podoba Svetega Duha, kača – podoba hudobnega duha. V tej razpetosti med dobrim in zlim poteka naše življenje od rojstva do smrti. In k čemu nas spodbuja Jezus? Mislim, da prav k dejavnemu vstopanju v to razpetost. Ovca med volkovi ne preživi, če ne pozna premetenosti zla in bolj kot bo čista, pristna, nepokvarjena naša notranjost, bolj jasna nam bo taktika, zvitost, hinavščina in premetenost zla.

 

Tako je Jezus s svojim odgovorom: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega«, povedal tudi vse. »Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu« (Mt 6, 24). Denar pripada zemeljskemu vladarstvu in je v službi človeka (ne pa človek v službi denarja) in dokler tako upravljamo z njim, je vse vredu. Zelo dobro bomo vedeli, kaj je treba dati »cesarju« in kako je z našo dolžnostjo plačevanja davkov... Denar nosi cesarjevo podobo in napis, v nas pa je vtisnjena Božja podoba in s krstom nam je vtisnjen neizbrisni pečat božjega otroštva. Na čelu in v srcu imamo zapisano ime presvete Trojice. Dajmo torej Bogu, kar je Božjega – darujmo mu sami sebe!

 

Simon Smerkolj
Offline
Last seen: 7 years 31 weeks ago
Joined: 12.01.2011

Meni je najtežje iskati kakršno koli razmerje. Problem je, da se mi hitro prikrade misel, saj ni tako hudo. Zadnje čase se s tem toliko bolj soočam, ker ravno nimam pravega razmerja med delom, tehničnimi stvarmi in molitvijo, čutenji ter ranami. Hitro urejam samo zunanje, vidno, da bi ja funkcioniral. Strah me je videti svojo nepopolnost in nemoč, ker tega nemorem in največkrat nočem sprejeti.

Ravno ko pišem vse to, sem pomislil, da če hočem iskati pravo razmerje, moram najprej vedeti KJE RESNIČNO SEM oz. kakšna je moja dejanski odnos do določenaga problema, človeka, stvari itd. To pomeni presegati predstave v svoji glavi, ki so največkrat zgrešene. Da pa bi to lahko dosegel, potrebujem bljižnjega, katerega moram vzeti resno in mu zaupati. Ko se soočim s tem, kje sem, lahko dejansko pričnem iskati v katero smer je potrebno iti, da je razmerje pravo. Če tega ni, se žal največkrat sprenevedam/o, da ni tako hudo in da ne potrebujemo nikogar.

Urška Smerkolj
Offline
Last seen: 5 years 14 weeks ago
Joined: 30.01.2011

Meni je težko vztrajati v tej razpetosti. Mi sploh ne diši. Dosti raje bi jasno vedela, kaj moram storiti in kako, potem pa uživala pošteno plačilo. Bog pa si je vse to nekako drugače zamislil. Pri delu z brezdomci doživljamo, da se moramo neprestano učiti, rasti, spet učiti ... vse to zato, da na koncu zopet spoznamo, da ničesar ne vemo :(. Seveda pa je tudi na drugih področjih tako. Sama v tem največkrat doživljam krivico. Umiriti se uspem samo v zaupanju, da je Bog nad vsem. In On od nas ne pričakuje, da smo vsevedni, vedno učinkoviti in popolni, ampak da se trudimo rasti v spoznanju, resnici in tudi ponižnosti.

Naj nam Gospod pomaga vztrajati v iskanju!

 

milena
Offline
Last seen: 6 years 20 weeks ago
Joined: 13.01.2011

Ko sem pred približno 13 leti ponovno spoznala, da Bog je, sem si najprej z vključitivjo v Prenovo v Duhu in potem v vincencijansko duhovnost "izborila" boljši del (tako se mi je zdelo). Zelo hitro sem znala povabiti Gospoda bodisi pri stežbi v Dnevnem centru ali na delovnem mestu. Celo molila sem, skupaj s sestro v Kristusu, "nad" posamezniki, kakor smo rekli molitvam, ko so tolažbe žejni mladi in starejši želeli nekomu zaupati svojo bolečino. Molili sva, odpirali Sveto Pismo in tolažili.

Ko sem se pridružila delu z brezdomci od samega začetka delovanja DC v letu 06, se mi je zdelo, da je to bolje, saj konkretno "delamo", ono molitev pa sem opustila. Prav trudila sem se veliko narediti,  tudi za ceno hitenja, pri tem pa večinoma ni bilo časa gledati, kaj misli oni Naš Preljubi, ali pa prostovoljec ob meni.  Mogoče pa še nisem bila pripravljena doživljati drugega ob sebi, saj sem se sama komaj skopavala iz težavnega, 12 let trajajočega in pred 6 leti razpadlega zakona. Počasi sem se ob veliko molitve za hčeri, Naše Preljube, za vse, ki mi jih bo Gospod poslal tisti dan,..., umirila in zdelo se mi je vse dobro. Združila sem delo z brezdomci, ob osebni in skupni molitvi (občasno v DC, na duhovnih vajah, ter v molitveni skupini Prenove v Duhu).

To leto pa sem doživela novo preizkušnjo. Starejša hči, 32 let, je preživela 6 tednov v psihiatrični bolnišnici. Z mano ni želela stikov, sedaj pa jih počasi vzpostavljava. Ima pa jih s 4 leta mlajšo hčerko in očetom, ki se vrti okoli nje bolj, kot kadarkoli v življenju. Z mano pa je ob tem popolnoma prekinil odnose, ki so bili sicer vsa leta po razvezi le že izsiljavanje denarja od prodane hiše. V pogovoru s Petrom in ob našem srečanju prostovoljcev sem spoznala, da lahko pomagava hčerki le  s spravo med nama.

Torej - Gospod nama je dal dva otroka, zaklad, ki pa ga nisva znala varovati. Tudi najihe odnose sva zapravila. Ob poroki sva bila povabljena na Gospodovo svadbo, pa se nisva odzvala. Poroka je bila civilna, tudi sicer nisva ohranila vere v Gospoda, ki sva ju vsak nekaj vendar prejela doma.

V moji izpovedi je veliko neskladje. Ali morem pri tem, ko nisem ohranila svojih "zakladov", varovati druge?

Verujem, da so Gospodova pota visoko nad mojimi in da odgovor ni v moji logiki. Kaže pa, da sebe preskočim in da sploh ne zaznavam svojih doživljajev, temveč takoj "preklopim" na Gospoda. Nekaj manjka. Manjkam jaz sama.

Sedaj se trudim slediti svojim doživljajem in se veseliti vsakega čutenja. Še dobro, da imam Gospoda on Mater Marijo, da jima razlagam, kaj doživljam in kaj sem doživljala,...  spomini oživljajo, hvala Bogu.

Peter, tukaj sem. Ne izgleda povezano s pridigo pretekle nedelje, pa vendar, tukaj sem in nič se ne hvalim, kako sem dobra. Sem pa vesela, da sem tu.

 

 

 

Urška Smerkolj
Offline
Last seen: 5 years 14 weeks ago
Joined: 30.01.2011

Oj!

Milena, hvala za tvoje pričevanje. Veš, tudi se te dni bolj intenzivno ukvarjam s tem, da bi si sledila in se veselila svojih čutenj. Veselilo bi me, če bi si lahko bili pri tem v oporo - v smislu kakšne spodbude, pogovora, molitve. Smo skupaj!