»Redovniki in redovnice smo poklicani k zvestobi klicu, ki smo ga prejeli, ter k rasti v ljubezni, darovanju in ustvarjalnosti. Za popotnico so nam ponujene tri besede: preroštvo, bližina in upanje.
Nekega dne se je Jezus obrnil na vsakega med nami in nam osebno rekel: 'Pridi, hodi za menoj!' Danes smo zbrani tukaj, ker smo odgovorili z 'da'. Z njim smo delili trenutke bližine, služenja in poslanstva, vse do križa. Vpeljal nas je v odnos z Očetom, nam dal svojega Duha, nas učil ljubiti uboge in grešnike. Sledili smo mu skupaj in se pri njem učili služenja, sprejemanja, odpuščanja, bratske ljubezni. Naše posvečeno življenje ima smisel, ker nas to, da ostajamo z Njim, hodimo po poteh sveta in prinašamo Njega, potrjuje v Njem, iz nas dela Cerkev, dar za človeštvo.
Preroštvo
Posvečene osebe smo v Cerkvi in svetu poklicane oznanjati, najprej z življenjem in nato z besedo, stvarnost Boga: reči Bog. Če je včasih zavrnjen ali izključen ali nepriznan, se moramo vprašati, če smo bili dovolj prosojni za njegovo Obličje ali pa smo bolj kazali svojega. Božje obličje je obličje Očeta, usmiljenega in milostljivega, počasnega v jezi in bogatega v dobroti. Da bi ga drugim pomagali spoznati, moramo imeti z njim oseben odnos. Za to pa ga je treba častiti, dan za dnem z njim gojiti prijateljstvo, s pogovorom srca v molitvi, predvsem v tihem čaščenju.
Bližina
Druga beseda je bližina. Jezus je bil blizu vsakemu moškemu in vsaki ženski. Veselil se je z mladoporočencema v Kani in čutil bridkost vdove; vstopil je v hišo, ki se je je dotaknila smrt, in v hišo v Betaniji, ki je bila odišavljena z nardo. Nase je sprejel bolezni in trpljenja, vse do darovanja svojega življenja v odkupitev vseh. Slediti Jezusu pomeni iti tja, kamor je šel On; kakor dobri Samarijan si naložiti ranjenca, ki ga srečamo na poti; iti iskat izgubljeno ovco. Kakor Jezus biti blizu ljudem. Z njimi deliti njihovo veselje in bolečino; s svojo ljubeznijo kazati očetovsko Božje obličje in materinsko nežnost Cerkve. Da se ne bi nihče čutil oddaljenega, ločenega, zaprtega in zato nerodovitnega. Vsak med vami je poklican služiti bratom, pri tem pa slediti lastni karizmi: nekdo z molitvijo, nekdo s katehezo, nekdo z učenjem, nekdo z oskrbovanjem bolnih in revnih, nekdo z oznanjevanjem evangelija, nekdo z različnimi deli usmiljenja. Pomembno je, da ne živite zase, kakor Jezus ni živel za sebe, ampak za Očeta in za nas.
Upanje
Tretji poudarek pa je upanje. S pričevanjem o Očetu in njegovi usmiljeni ljubezni lahko posvečene osebe s Kristusovo milostjo širijo upanje sredi človeštva, ki je zaznamovano s tesnobo, strahom in obupanostjo. Lahko pomagajo, da se bo čutila obnavljajoča moč blagrov, poštenosti in sočutja, vrednost dobrote in preprostega življenja; tudi v Cerkvi lahko gojimo upanje. Karizmatično in preroško pričevanje o življenju posvečenih oseb v njegovih različnih oblikah lahko pomaga, da se bomo prepoznavali kot bolj povezani in prispeva k polnemu občestvu.
Ne pustite se pogojevati letom ali številkam. Kar najbolj šteje je to, da na Jezusov klic, ki ga je slišati na vedno nov način in v vsakem življenjskem obdobju, še vedno odgovarjate z začetnim 'da'. Njegov klic in naš odgovor ohranjata živo naše upanje. Preroštvo, bližina, upanje. Če boste živeli tako, boste v srcu imeli veselje, prepoznavno znamenje tistih, ki hodijo za Jezusom, in največji razlog posvečenih.« (Papež Frančišek na srečanju z redovniki in redovnicami ob zaključku leta posvečenega življenja; Vatikan, 1.2.2016)