Oj,

verjetno ni vedno tako hudo, da so vsa hrepenenja neizpolnjena? Sem ter tja se kakšno tudi izpolni, mar ne?

Če pa poskušam ovrednostiti tista hrepenenja, ki se še niso izpolnila, pa mi je hudo, ker bi želel, da so že izponjena. Največkrat sem tudi jezen, da ni tako, kot sem si jaz zamislil, premalokrat pa se ustavim in pomislim, da bi se bilo za neko stvar morda potrebno tudi malo potruditi. Se mi zdi, da smo se precej navadili, da so nam stvari in odnosi kar podarjeni. To opažam tudi pri otrokih, zato se bo potrebno vprašat tudi, kakšen zgled dobijo od mene?
Priznati si bo potrebno, da mi je velikokrat krivica, če se je potrebno za nekaj truditi, vendar pa vedno bolj opažam, da se splača, ker je potem, ko se hrepenenje izpolni, zelo lepo.

Gregor, najprej iskrena hvala za tvojo zavzetost v tej postni akciji! Sem včeraj tako za šalo vprašala Tamaro, kaj je naredila s teboj ;) Res te je lepo srečevat na forumu in sem ti hvaležna za zgled in za spodbudo, ki nam jo daješ s tem, kar deliš z nami!

Glede neizpolnjenih hrepenenj pa sama stvari razumem nekako takole: Se strinjam s teboj, da se nekatera tudi izpolnijo in gorje, če se nobeno ne bi, ker bi prej ali slej obupali. Je pa res, da ko je hrepenenje izpolnjeno, v tistem trenutku neha biti hrepenenje. Kako boš hrepenel po nečem, kar že imaš. Ni logično, a ne!?

Naša najgloblja hrepenenja (po ljubezni, po sprejetosti, so sreči, po polnem življenju…) pa na tem svetu ostanejo vedno neizpolnjena. In ko vedno znova odkrivamo, da nam jih ne more izpolniti noben človek, nas, če jim iskreno sledimo, vodijo k Bogu.

Hrepenenja razumem kot nekaj lepega, kot eno močno notranjo željo, ki me vleče naprej in ustvarja prostor odpiranja d(D)rugemu. Doživljam, da mi prav hrepenenja širijo srce in množijo ljubezen.

Kadar so moje nepotešenosti samo krivica, so pa vzrok stalnih frustracij in zato tudi kapric, zamer, zapiranj vase, preziranja in obsojanja drugih ali pa lepljenja na nekoga, ki mislim, da bi lahko te moje potrebe zadovoljeval... Bog me varuj takšnih stanj telesa, duše in duha!

Verjetno ne bom Bogu nikoli dovolj hvaležna za to zadnje desetletje, v katerem se je, ob resnem duhovnem vodstvu, ob rednem prejemanju zakramenta sprave in v trdnem prijateljskem odnosu, prečistilo toliko teh mojih notranjih prisil in zvezanosti, da danes lahko hrepenenja iskreno doživljam kot lepa; na čase tudi zelo močna in zelo boleča, a vseeno zelo lepa. Dejansko si ne želim biti brez njih. Se mi zdi, da bi umrla, čeprav bi bila fizično še živa…

 Pozdravljena s. Slavica. Lepo je prebrat, da je moje razmišljanje komu v spodbudo. Za udejstvovanje nas ne more nihče prisiliti, če želimo, da je pristno. Ko sem prebral prvi dan vprašanje sem si rekel. Če nič ne  napišem bo vse izzvenelo v prazno. Morda bom zase razmislil, ne bom pa vedel, ali gre razmišljanje v pravo smer ali ne. Sem si rekel, kar  brez sramu, pa kar bo bo. Kaj bi stvari olepševal in se pretvarjal? 

Se spomnim, da smo se tudi že pogovarjali o hrepenenju po neskončni božji ljubezni, ki je na zemlji ne moremo doseči, toda s tem imam velike težave, kako to razumeti, saj je zame to zelo abstraktno. Bo zato tudi na tem potrebno delati.

Pozdravljena s. Slavica. Lepo je prebrat, da je moje razmišljanje komu v spodbudo. Za udejstvovanje nas ne more nihče prisiliti, če želimo, da je pristno. Ko sem prebral prvi dan vprašanje sem si rekel. Če nič ne  napišem bo vse izzvenelo v prazno. Morda bom zase razmislil, ne bom pa vedel, ali gre razmišljanje v pravo smer ali ne. Sem si rekel, kar  brez sramu, pa kar bo bo. Kaj bi stvari olepševal in se pretvarjal?Se spomnim, da smo se tudi že pogovarjali o hrepenenju po neskončni božji ljubezni, ki je na zemlji ne moremo doseči, toda s tem imam velike težave, kako to razumeti, saj je zame to zelo abstraktno. Bo zato tudi na tem potrebno delati.

 Ojla,

tudi sama doživljam, da pridejo trenutki, ko se ta hrepenenja "skoraj" izpolnijo - to je takrat recimo, ko se z možem po trdi bitki lahko drug ob drugem umiriva. Takrat rata tako lepo, da se ti zdi, da si skoraj dosegel tista nebesa na zemlji. Ali ko se s prijateljem pomeniš in med nama zavlada tisti mir, ki ga res ta svet ne more dati pa ko sebe uspeš sprejet - sicer to zadnje po pravici povedano še nisem prav dobro okušala. Tudi jaz imam še polno dela pred seboj. 

Priznam pa tudi, da se krivica res hitro pokaže, ko se teh hrepenenj po ljubezni, sprejetju ... ne uresničijo in ostane tista praznina v tebi, ki ne veš kam točno z njo. Res je, kot praviš s. Slavica, takrat me pripelje bliže k Bogu, to me potolaži,a praznino še vedno čutim in da bi nad tem čutila veselje - nisem še tam. Tudi meni je to še daleč. 

Večkrat me skuša, da bi to neizpolnjenost svojih hrepenenj od drugega izsilila, ker sama težko zdržim z njo. Pa bi drugega vrtela malo okrog prsta, pa sebe malo ven metala, da bi se me opazilo in podobne ... Sem pa tudi že doživela, da ko sem tvegala tudi malo ven iz teh svojih shem skočiti in si dovoliti tudi kakšno otročarijo, sem zadihala in zaživela. Najbrž je tudi tukaj tanka meja med tem kar je vlečenje pozornosti nase in tem, da pokažeš svoje hrepenenje? 

Tudi jaz se pridružujem s. Slavici, Gregor, fajn te je brat ;)

Lp +

Pri nas je bil kar pester pogovor o naših hrepenenjih. Ugotovili smo, da starejši predstavniki naše skupnosti so prestari in nimajo (neizpolnjenih) hrepenenj :), mlajši predstavniki pa težko sprejmemo našo nepopolnost in tako hrepenimo, da bi bili kot drugi ter da težko nosimo naša neizpolnjena hrepenenja (npr. po družini) in nam postanejo krivica, ker ni izpolnjeno. Skupaj smo pa našli pot iz obojega. Starejši so s pomočjo nas mlajših ugotovili, da imajo hrepenenja, vendar jim morajo bolj prisluhniti. Starejši so pa nam mlajšim pomagali, da naj se veselimo tega, da smo Božji otroci, božje podobe in je tako vsak izmed nas dragocen ter da nam je prav Bog v neizpolnjenih hrepenenjih v veliko oporo. 

Ojla!

Meni je tudi lepo, da si se angažiral, Gregor in s tem pocukal naprej tudi ostale. Vas je vse lepo brat in srečevat na forumu, ko se že v živo ne vidimo veliko. :) Sem kar presenečena, ko zvečer ali zjutraj vidim toliko odzivov na postno akcijo ali na pridigo. Res lepo! :) Se strinjam s tem, da gre stvar mimo, če se ne vsaj malo ustaviš ob tem in napišeš ali pa kot praviš Tjaša, se pogovoriš.

Glede krivice pa - meni je bila nositi hrepenenja vedno krivica. Potešitev sem vedno nekako izsilila in kot praviš, s. Slavica, potem sem bila/sem v sebi vedno nezadovoljna. Šele v zadnjem času spoznavam, da se jih lahko veselim in da so res nekaj lepega, če zmorem sprejeti to nepotešenost in se umiriti v tem. Vidim, da me to osvobaja. Pa še vedno vedno znova padam, ker težko nosim bolečino, ki pride z njimi. 

.

Zase lahko rečem, da so ni neizpolnjena hrepenenja vedno znova krivica, ki jo težko sprejmem. Nisem še našla poti, kako zdržati z bolečino neizpolnjenih hrepenenj. Vedno znova padam v skušnjavi nadomestkov, ki vsaj za trenutek otopijo čute. Praznina potem je seveda še haujša.

Velikokrat se zalotim, da se celo jezim na Boga, da je vame položil hrepenenja, ki jih (na tem svetu) ni zmožen pogasiti.

Najtežje mi je v sebi vseeno prebujati ta hrepenenja, jim ostati zvesta in videti vse lepo, kar se, če jim sledim, vseeno udejanja v mojem življenju.