Ta postni razmislek je prišla na pravi dan :) Včeraj sva se s prijateljico med odmorm za kosilo med predavanji zapletli v težek pogovor. Zaupala mi je težke stvari pa tudi sama sem se želela delit z njo kje sem sama v odnosu do nje, do tega kar mi pravi in kar se ji dogaja. Vedla pa sem, da bo kmalu ura za se vrnit na predavanja in da če začnem še s tem, pogovora sigurno ne bo konec do predavanj. Sama pri sebi sem razmišljala kaj boš zdaj, kaj boš zdaj. Pred tabo je prijateljica, ki te potrebuje, do predavanj pa moraš biti tudi odgovorna ... Pa sem se spomnila prav na postno akcijo oz. razmislek in sem si rekla, to pa je bil hitri ekspres namig od zgoraj :)

Oj,

Se mi zdi, kot bi nas služba oz. način življenja prisilila v to, da mora biti vse takoj narejeno. Predvsem v odnosu do strank (uporabnikov rač. programa) se nekako pričakuje, da se jim takoj ugodi. Načeloma nimam nič proti, če se probleme rešuje parcialno (začneš enega reševat, potem pride vmes nekaj drugega, ki je bolj pomembno, pa morda še kaj...), potrebno pa je več energije (morda tudi časa), da vse skupaj na koncu pripelješ do rešitve. Problem lahko nastane, če je preveč vprašanj hkrati odprtih in se to vleče predolgo. Ob vsem tem pa se sprašujem tudi, kakšen je moj odnos do tega, kateri problem prej reševati. Se mi zdi, da je precej odvisno predvsem od "priljubljenosti oz. zateženosti" stranke iz predhodnih izkušenj in ne toliko od nujnosti rešitve.
V poslovnem odnosu motenje sredi mojega dela kar precej dopuščam, kako pa je v odnosih do bližnjih. Se sprašujem, če se sploh znam ustaviti ob tem, da nekdo potrebuje mojo pozornost. Sploh znam prepoznati razne znake, ko otroci želijo mojo prisotnost. Se mi zdi, da se temu premalo posvečam. Kar se pa tiče ostalih bližnjih imam občutek, kot bi se me malo bali, da me zmotijo vmes mojega dela, čeprav bi zase rekel, da precej lažje pomagam nekomu zunanjemu kot znotraj družine (si mislim, saj za njih je vedno čas).