Ravno te dni doživljam ne bi rekla poniževanje bližnjega ampak zapuščenost. Težko sprejmem, nosim bolečino in se umirim, da se drugi odloči za svojo pot ne glede na vse in bi kar dopovedovala in dopovedovala, da to ni dobro.  Vsakič znova pa ko se umirim vidim, da največ lahko naredim, da spoštujem odločitev, skušam videti bližnjega in razloge zakaj se je tako odločil ter da iščem kako bi lahko ta odnos ohranjala.

Kar mi je še najbolj »smešno« v vsem tem je to, da sem si za post zadala, da se bom trudila sprejemati drugega in videti kje je. Bog ve ob katerem času kaj poslat :)

Oj,

Se mi zdi, da je sprejemanje nemoči (da nečesa ne zmorem) zame precej boleče. Da bi ob tem ohranjal ljubezen pa zelo redko. Največkrat je moja reakcija ob ponižanju ali umik (da gre stvar mimo) ali pa "maščevanje" v smislu, da pri drugem pokažem na njegove napake in si tako sebi dajem ceno.