Vedno znova se zapletem v predstavo, da me bo osrečilo to, da bom najboljša in najbolj pomembna. Hitro me zavede skušnjava, da bi si drugega podredila, zato da bi imela prav. Če nimam prav, če je nekdo v nečem boljši od mene, se počutim grozno slaba in me pobije. Živeti v prizadevanju, da bom najboljša, me vedno znova onesreči, ker itak še zdaleč ni možno biti najboljši v vsem. Osvobaja me, če zmorem verjeti, da sem ljubljena taka kot sem, z vso svojo polomijo in grehom. Edino tako lahko diham svobodno.

Oj,

Moja napačna predstava je v tem, da bom sprejet pri drugem le, če bom vsem ustregel in vedno naredil to, česar me prosijo. Stvari, ki jih je potrebno opraviti se potem nabirajo in nabirajo, ostane pa premalo časa za najbližje. In ne samo to, ob preobilju dejavnosti se tudi kvaliteta izvedbe zmanjša.