Jezus se prikaže učencem

Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

Jezus in Tomaž

Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!«

Namen knjige

Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu. Jn 20,19-31

Božje usmiljenje

Nedelja božjega usmiljenja, ki jo obhajamo v letu usmiljenja, je gotovo priložnost, da se ustavimo ob pomenu božjega usmiljenja. Skušajmo o njem razmišljati ob današnji božji besedi. Jezusovi učenci so zbrani za zaklenjenimi vrati. Čeprav se zdijo ob prebranem odlomku popolnoma pasivni, pa iz Apostolskih del vemo, da so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati (Apd 1,14). V molitvi so najbrž razmišljali o Jezusu in o svoji drži v dneh Njegovega trpljenja. Med njimi je bil tudi Tomaž in njemu podobni, ki so se borili s svojimi dvomi. Lahko sklepamo, da je to troje: molitev, premišljevanje lastne grešnosti in spopadanje z dvomi osnova za delovanje božjega usmiljenja. Poglejmo, kako božje usmiljenje v tem razpoloženju deluje:

Jezus stopi skozi zaprta vrata z neverjetno bližino in zaupanjem, ter razbija nezaupanje in tali strah. S svojo bližino prinaša vero v možnost novega življenja, novega začenjanja. Ve, da se bo v apostolih strah še ponavljal in jih zapiral pred svetom, a hoče odtajati strah, hoče podirati zidove nezaupanja in stopati z njimi v novo življenje. Božje usmiljenje prinaša novo upanje.

Božje usmiljenje deluje prek odpuščanja in vabi v odpuščanje. Bog vedno znova pozablja grehe, kakor pri izgubljenem sinu, ko se vrača, ne sprašuje, kaj je počel, tako tudi učencev ne sprašuje, zakaj se zaklepajo pred svetom. Čeprav učenci nimajo kaj odpustiti Jezusu, pa najbrž v sebi čutijo razočaranje, da jih je učitelj pustil same. Kako naj sprejmejo drugačen položaj, kot so ga predvidevali, če mu ne odpustijo in če sebi ne odpustijo svojega ravnanja. A šele v tem je njihov mir in sprava, ki jo lahko prinašajo drugim. Jezus jim odpušča in naroča, naj prinašajo odpuščanje. A odpuščanje ni mogoče iz lastne moči, odpuščanje je dar Svetega Duha. Zato Jezus učencem najprej podari Svetega Duha, da bi v Njegovi moči zmogli prinašati odpuščanje svetu.

Božje usmiljenje je podeljena izkušnja njegovih ran. Jezus pozna človeško naravo in ve, kako težko verjamemo bližnjemu. Zato Tomaža povabi, da se dotakne njegovih ran. To niso rane njegove zmage, to so rane njegovega ponižanja. Jezus mu pokaže rane, ki jih je prejel kot razbojnik, kot prevarant, kot upornik. Kako boleča izkušnja so njegove rane! Vendar Jezus ve, da je Tomažu lahko blizu le, če mu zaupa najintimnejše, kar ima – rane, ki mu jih je povzročil človek. Po razodevanju ran tvega, da bo ponovno zavržen. To je božje usmiljenje.

Zastonjski dar božjega usmiljenja pa je tudi mir. Trije koraki prinašajo trikraten mir: Po zaupni bližini reče: Mir vam bodi; Ko jim odpušča in jih vabi v odpuščanje, jim spet reče: Mir vam bodi; in ko vabi Tomaža, da se dotakne njegovih ran, spet reče: Mir vam bodi.

Vse je božji dar, dragi bratje in sestre. Čeprav Bog stopa med nas brez zahtev, v našo bližino ne bo mogel vstopiti, če se v stiski ne bomo ozirali proti zaprtim vratom. Zaupati mu moramo tudi takrat, ko ni videti, da bi bil živ med nami, ko ni videti da deluje. K temu nas vabi tudi napis pod sliko usmiljenega Jezusa: Jezus vate zaupam. Ko je razočaranje prehudo, je mogoče vstati le po dotiku ran Vstalega. Tudi za to so potrebna vztrajnost, pogum in milost.

Čeprav je božje usmiljenje brezmejno, Bog od nas pričakuje sodelovanje. Z božjo materjo Marijo moramo tudi mi, kakor učenci vztrajati v molitvi, dokler se nam Vstali Jezus ne približa. Hkrati z doživljanjem božjega usmiljenja, pa smo poklicani tudi mi, da božje usmiljenje prinašamo drugim, kar pomeni:

-          biti blizu tistim, ki se v obupu in brezciljnosti zapirajo vase,

-          odpuščati tistim, ki so nas ranili,

-          deliti izkušnje svojih ran s tistimi, ki bi radi začeli na novo, pa ne zmorejo.