Jezus obljubi Svetega Duha

Jezus je odgovoril in mu rekel: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal.

To sem vam povedal med tem, ko še ostajam pri vas. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal. Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši. Slišali ste, da sem vam rekel: ›Odhajam in pridem k vam.‹ Če bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, saj je Oče večji od mene. In zdaj sem vam povedal, preden se zgodi, da boste verovali, ko se zgodi. Jn 14,23-29

Tokrat smo odšli na romanje po poteh treh svetnikov: papeža Janeza Pavla II., s. Favstine Kowalske in p. Maksimiljana Kolbeja. Kot rdečo nit na tej poti, smo vzeli Kolbejevo misel: »Človeško življenje ima tri stopnje: priprava na delo, delo in trpljenje. Čim hitreje duša doseže svetost, toliko hitreje doseže tretjo stopnjo: trpljenje, ki ga zahteva ljubezen.« Ko smo si ogledovali Wadowice, rojstni kraj Karla Wojtyle, Krakov samostan Łagiewnikih in center božjega usmiljenja in Auschwitz smo lahko razmišljali o treh svetnikih, ki so v svojem življenju vsak na svoj način prehajali iz ene stopnje v drugo. Kolbejeva misel se v teh treh svetnikih res samo potrjuje in nas spodbuja, da razmišljamo, kako pa je z našim življenjem.

V oporo so nam bili tudi čudoviti filmi: o papežu Janezu Pavlu II., Maksimiljanu Kolbeju in o Edit Stein. Naj Kolbejevo misel podkrepi kratko razmišljanje ob trpljenju v življenju Janeza Pavla II.

V ZNAMENJU TRPLJENJA

Njegov pontifikat je bil v resnici v znamenju trpljenja. Vsaka telesna težava je bila zanj spodbuda k osebne­mu premišljevanju: »Sprašujem se, kaj mi hoče Bog pove­dati s to boleznijo,« je odgovoril nekemu zdravniku, ki ga je vprašal, kako se počuti. Poleg pomena, ki ga je pripiso­val lastnemu trpljenju, je človekovo trpljenje papežu Wojtylu ponujalo privilegirano snov za razmišljanje, ki ji je v februarju 1984 posvetil apostolsko pismo o odrešenjskem trpljenju - Salvifici doloris. Na teh straneh papež potrjuje odrešenjsko vre­dnost trpljenja z Jezusovim človeškim življenjem; njegov prihod na zemljo »je ob vsem veselju, ki ga je prinesel s seboj, neločljivo povezan s trpljenjem«.

V Kristusu »bole­čina dobiva novo luč, ki ga od preproste in negativne pasivnosti dviga k pozitivnemu sodelovanju pri delu odre­šenja«. V evangeljski razsežnosti trpljenje »ni zapravlje­na energija, ker ga je spremenila Božja ljubezen«.

Čeprav je priznaval pomen svojih teoloških razmi­šljanj o tem vprašanju, pa je nekemu prijatelju zaupal svo­je polno zavedanje neizmerne vrednosti, ki jo dobi trplje­nje, kadar ga nosimo na sebi: »Napisal sem toliko okro­žnic in apostolskih pisem, vendar se zavedam, da lahko samo s svojim trpljenjem prispevam k temu, da bolje po­magam človeštvu. Pomisli na vrednost bolečine, ki jo prestajaš in daruješ z ljubeznijo ...« Med slovesnostjo v Sve­tem Petru je eden od ceremoniarjev na papeževem obra­zu opazil izraz bolečine in ga vprašal: »Svetost, vam lah­ko na kak način pomagam? Najbrž vas nekaj boli?« In on je odvrnil: »Sedaj me vse boli, vendar mora biti tako.«

Dati bolečini smisel za papeža Wojtyla ni pomenilo, da si ni treba prizadevati, da bi jo olajšali in prinesli uteho tistemu, ki trpi. Če je »križ prva črka Božje abecede«, je dejal, to ne pomeni, da se krščanska razsežnost trpljenja »skrči samo na njegov globoki pomen in njegov odrešenjski značaj«. Bolečina mora namreč »zbuditi solidarnost, požrtvovalnost in velikodušnost v tistih, ki trpijo, in v tistih, ki se čutijo poklicani, da jim postrežejo in jim po­magajo v njihovem trpljenju«. Ta poziv je namenjen vsem ljudem, ker »nobena ustanova ne more nadomestiti člo­veškega srca in človeškega sočutja, ko gre za to, da pride­mo naproti telesnemu trpljenju«. Zaradi tega je hotel na­rediti svetovni dan bolnikov, ki je bil na njegovo pobudo ustanovljen leta 1992 in ga od tedaj obhajamo vsakega 11. februarja, ob liturgičnem spominu Lurške Matere Božje. To je priložnost za premišljevanje o bolečini, pa tudi za spodbudo k solidarnosti do tistega, ki trpi.

Kadar mu izkustva bolečine ni povzročala kašna bo­lezen, je svojemu telesu sam naložil neudobje in mrtvenje. Poleg predpisanih postov, ki se jih je skrajno stro­go držal zlasti v postnem času, ko je hrano skrčil na samo en popoln obrok na dan, se je jedi vzdržal tudi pred duhovniškimi in škofovskimi posvečenji. Neredko je noč preležal na golih tleh. To je opazila gospodinja v Krakovu, čeprav je nadškof razkopal posteljo, da stvar ne bi postala očitna. Vendar se ni omejil na to. Kot so lahko na lastna ušesa slišali nekateri člani njegovega spremstva tako na Poljskem kot v Vatikanu, se je Karol Wojtyla bičal. V njegovi omari je med tunikami na obe­šalniku visel poseben pas za hlače, ki ga je uporabljal kot bič; vedno ga je dal odnesti tudi v Castel Gandolfo.

»S svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar pri­manjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegove­mu telesu, ki je Cerkev,« piše sv. Pavel v Pismu Kološanom (1,24). Karol Wojtyla je iz teh besed naredil temelj svojega pričevanja vere. Kadar je zelo trpel, kot na pri­mer v pooperacijskih obdobjih, je govoril: »Moramo po­praviti. Koliko je moral trpeti Gospod Jezus.« Isto je po­navljal v zadnjih urah svoje bolezni, ko je bil žejen in mu niso mogli dati piti.

Kristusovo Kalvarijo - v njeno luč je postavljal svoje trpljenje - je papež simbolično obnovil vsak petek s po­božnostjo križevega pota. V Vatikanu ga je Wojtyla molil v zasebni kapeli ali na terasi nad papeževim stanova­njem, ki je sčasoma postala prava kapela pod milim ne­bom, olepšana s cvetjem in rastlinami. V kapeli v Castel Gandolfu pa ni bilo postaj, zato je papež med poletnimi počitnicami vsak petek na skrivaj odšel molit pred štiri­najst litografij z upodobitvami križevega pota, ki jih je sam slučajno odkril na nekem hodniku blizu obednice, ki ga običajno niso uporabljali.

Med nekim pastoralnim potovanjem je nekdo iz nje­govega spremstva spoznal, kako močno je zakoreninjena papeževa zvestoba do te pobožnosti: »Bili smo na helikopterju, ki nas je peljal iz Jeruzalema v Galilejo. Bil je petek. Opazil sem, da papež ni gledal skozi okno, ampak je držal v rokah knjižico, ki je bila brez platnic. Iz nje je prebral odlomek, potem pa se je zbral v molitvi, nato je prebral drug odlomek in spet molil. Kradoma sem pogle­doval in opazil, da je molil križev pot. Ker se je ta dan moral spoprijeti z zelo zahtevnim programom, se je bal, da ga ne bo mogel opraviti v kapeli, kot je imel navado.

Ta njegova zvestoba je ostala trdna do konca. Dan pred smrtjo, 1. aprila 2005, je okoli desetih dopoldne Janez Pavel II. skušal ljudem, ki so stali poleg njega, sporočiti nekaj, kar jim ni uspelo razumeti. Visoka vročina in hude težave z dihanjem so mu skoraj onemogočile izgovarjati besede. Zato so mu prinesli list papirja in pero Papež je napisal, da je petek in da želi opraviti križev pot. Ena od navzočih sester mu ga je začela na glas brati, on pa je, ne brez napora, naredil znamenje križa vsako krat, ko se je začela nova postaja.