»Dragi bratje in sestre, dober dan!
Evangeljski odlomek današnje nedelje (Lk 12,49-53) spada med Jezusove nauke namenjene njegovim učencem, medtem ko se je vzpenjal proti Jeruzalemu, kjer ga je čakala smrt na križu. Da bi nakazal namen svojega poslanstva je uporabil tri podobe: ogenj, krst in razdeljenost. Danes želim spregovoriti o prvi podobi, to je ognju. Jezus jo izrazi s temi besedami: 'Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!' (v. 49)
Ogenj o katerem govori Jezus, je ogenj Svetega Duha, ta v nas živa in delujoča navzočnost od dneva našega krsta. Ta ogenj je ustvarjalna moč, ki očiščuje in prenavlja, ki sežge vsako človeško bedo, vsako sebičnost, vsak greh, nas od znotraj spremeni, obnovi in naredi sposobne ljubiti. Jezus želi, da Sveti Duh vzplamti, kakor ogenj v našem srcu, saj samo, če se - bodite pozorni na to - požar božje ljubezni začne v srcu, se lahko razširi in stori, da Božje kraljestvo napreduje. Ne začne se pri glavi, ampak v srcu. Če se bomo popolnoma odprli delovanju Svetega Duha, nam bo On podaril drznost in gorečnost, da zaplujemo po odprtem morju in oznanimo Jezusa ter njegovo tolažeče sporočilo usmiljenja in zveličanja vsem, brez strahu. Ogenj se začne v srcu.
Da bi izpolnila njegovo poslanstvo v svetu, Cerkev, torej vsi mi, potrebuje pomoč Svetega Duha, da bi jo pri tem ne zaviral strah ter preračunljivost in se ne bi navadila hoditi znotraj varnih meja. Ti dve drži vodita Cerkev v funkcionalno Cerkev, ki nikoli ne tvega. Apostolski pogum, ki ga v nas kot ogenj prižge Sveti Duh, nam pomaga iti preko zidov in ovir, nas naredi ustvarjalne ter nas priganja, da stopimo na pot še neodkritih ali nelahkih poti ter vsem, ki jih srečamo, nudimo upanje. S tem ognjem Svetega Duha smo poklicani, da vedno bolj postajamo skupnosti oseb, polnih razumevanja, razširjenega srca ter veselega obraza. Bolj kot kdaj koli je potreba po duhovnikih, posvečenih osebah ter vernih laikih, s pozornim pogledom na apostolat, ki so pretreseni ter se ustavijo ob trpljenju ter ob materialni in duhovni bedi. Tako bodo zaznamovali pot evangelizacije ter poslanstva z ozdravljajočim ritmom bližine. Ravno ogenj Svetega Duha je, ki nas vodi k temu, da postajamo bližnji drugim, osebam, ki trpijo, ki so pomoči potrebne, toliki človeški bedi, tolikim težavam, beguncem, tistim, ki trpijo. To je ogenj, ki izhaja iz srca, ogenj.
V tem trenutku z občudovanjem mislim predvsem na številne duhovnike ter redovnike, ki se po vsem svetu z veliko ljubeznijo ter zvestobo posvečajo oznanjevanju evangelija, pogostokrat tudi za ceno svojega življenja. Njihovo zgledno pričevanje nas spominja na to, da Cerkev ne potrebuje uradnikov ter marljivih funkcionarjev, temveč navdušene misijonarje, ki jih použiva gorečnost, da ponesejo vsem Jezusovo tolažečo besedo ter njegovo milost. To je ogenj Svetega Duha, ki če ga Cerkev ne sprejme ali ne pusti vstopiti vase, postane hladna ali samo mlačna Cerkev, nesposobna dati življenje, ker je sestavljena iz hladnih in mlačnih kristjanov. Dobro nam bo delo danes vzeti si čas petih minut in vsakdo od nas naj se vpraša, kakšno je moje srce. Je hladno, je mlačno, je sposobno sprejeti ta ogenj? Vzemimo, vzemimo si pet minut za to. Vsem bo to dobro delo.
Prosimo Devico Marijo, da moli z nami in za nas nebeškega Očeta, da razlije na vse nas vernike Svetega Duha, božanski ogenj, ki ogreje srce in nam pomaga biti solidarni z veseljem ter trpljenjem naših bratov in sester. Naj nas na naši poti podpira zgled sv. Maksimilijana Kolbeja, mučenca dejavne ljubezni, katerega praznik je danes. On naj nas uči živeti ogenj ljubezni za Boga in za bližnjega.« (Papež Frančišek pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja na Trgu sv. Petra, 14.8.2016)
Papež Frančišek: Vzemimo si pet minut za odgovor na vprašanje, kakšno je moje srce