Poročeni in samski

To pa rečem, bratje, da je odmerjeni čas kratek. Odslej naj bodo tisti, ki imajo žene, kakor da jih ne bi imeli, tisti, ki jočejo, kakor da ne bi jokali, tisti, ki se veselijo, kakor da se ne bi veselili, tisti, ki kupujejo, kakor da ne bi nič imeli, in tisti, ki ta svet uporabljajo, kakor da ga ne bi izrabljali, kajti podoba tega sveta mineva. 1Kor 7,29-31

Začetek javnega delovanja

Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!«

Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi!« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. Ko je šel malo naprej, je zagledal Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta bila tudi v čolnu in popravljala mreže. Takoj ju je poklical. In pustila sta očeta Zebedeja z najemniki v čolnu ter odšla za njim. Mr 1,14-20

Hodi za menoj

Prejšnjo nedeljo smo slišali podoben evangelij. Dva izmed Janezovih učencev srečata Jezusa in ga vprašata, kje stanuje. Ta ju povabi naj prideta pogledat. Ko sta videla, sta ostala pri njem. Ob tem evangeliju smo preteklo nedeljo razmišljali, kaj je učenca prepričalo, da sta ostala z Jezusom. V oporo nam je bilo njuno vprašanje: Učitelj, kje stanuješ?, ki pa ga je osvetlilo prvo berilo apostola Pavla. V tem berilu Pavel spodbuja svoje vernike, naj njihova telesa ne bodo za nečistovanje.

Kaj je torej najprej prepričalo učence, da so ostali z Jezusom: čist pogled in prijazen dom bi lahko rekli. Čist pogled, ki je izžareval čudovit pogled na človekovo telo in spolnost. Pogled, v katerem ni bilo praznega poželenja, ampak veselje nad ustvarjenostjo in želja po ljubezni, ki se daruje in osrečuje. Ta pogled in ta ljubezen sta ustvarjala dom pri Učitelju. Pri njem je moralo biti resnično domače. Ob pogledu, ki sprejema in vidi v globino, ki ne obsoja, ampak ljubi, je človek lahko doma. Takega doma si želi vsak. Biti sprejet in ljubljen, biti opažen in v miru brez norega hitenja. To je dom, ki ga ustvarja Kristus, dom, ki prepriča tudi največje dvomljivce.

Danes smo slišali drugačno povabilo: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« To pa je drugi motiv, zaradi katerega učenci puščajo za seboj mreže in gredo za njim. Učenci očitno čutijo tisto, kar nam danes apostol Pavel približuje v drugem berilu, ko pravi: »To pa rečem, bratje, da je odmerjeni čas kratek. Odslej naj bodo tisti, ki imajo žene, kakor da jih ne bi imeli, tisti, ki jočejo, kakor da ne bi jokali, tisti, ki se veselijo, kakor da se ne bi veselili, tisti, ki kupujejo, kakor da ne bi nič imeli, in tisti, ki ta svet uporabljajo, kakor da ga ne bi izrabljali, kajti podoba tega sveta mineva.« Učencem je bilo nedvomno jasno, da podoba tega sveta mineva. Jasno, da mrež ne bodo nesli s seboj. V tej svobodi jim ni bilo težko pustiti vsega in iti za Jezusom.

Če smo prejšnji teden lahko razmišljali, da je svet izgubil veselje nad čistostjo in lepoto spolnosti, ter tako izgublja svetost doma, danes lahko ugotavljamo naslednje: Človek se ne more sprijazniti s tem, da podoba tega sveta mine. In bolj ko pozabljamo na to dejstvo, bolj nič ne drži: spolnost je vse bolj zlorabljena, domovi razpadajo, na področju duhovnosti pa se širi najrazličnejše vraževerje.

Če hočemo tudi mi resno odriniti za Jezusom, potem se moramo vprašati ali se zavedamo minljivosti tega sveta? Ali nam v vsem, tako v veselju kot v žalosti, ostaja jasno, da vse mine? Ali ima v tej minljivosti Bog svoje mesto? Ali se prav zaradi te minljivosti sveta vse bolj obračamo k vsemu, kar ne bo minilo.

Družba potrebuje tudi danes močne pričevalce, može in žene, ki bodo svoje življenje naravnavali na svet, ki ne mine. Le zavest minljivosti, nam omogoča, da se resno oklenemo Jezusa in njegovega oznanjenja. Le z mislijo na večnost, je mogoče živeti v tem svetu drugače, kot živi današnja družba.

In to je pomembno dopolnilo razmišljanju prejšnje nedelje: čistost in pristen dom sama ne moreta živeti v učencih, če ni pred očmi ves čas minljivosti tega sveta. Jezusove učence je torej za hojo za njim prepričalo troje: pristni odnosi v čistosti, dom, ki ga ustvarja ljubezen in pogled v večnost, v kateri vse dobi nov pomen.

Naj bodo to tudi temelji naše hoje za njim in temelji našega odziva na Jezusovo povabilo: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!«