Bogataš in ubogi Lazar

»Živel je bogataš. Oblačil se je v škrlat in dragoceno tkanino ter se dan na dan sijajno gostil. Pri njegovih vratih pa je ležal revež, ki mu je bilo ime Lazar in je imel polno ran po telesu. Rad bi se najedel tega, kar je padalo z bogataševe mize, in celo psi so prihajali in lizali njegove rane. Revež je umrl, in angeli so ga odnesli v Abrahamovo naročje. Tudi bogataš je umrl in bil pokopan. In ko je v podzemlju trpel muke, je povzdignil oči in od daleč videl Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. Zaklical je: ›Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, kajti trpim v tem plamenu.‹ Abraham mu je rekel: ›Otrok, spomni se, da si v življenju dobil svoje dobro, Lazar pa prav tako húdo; zdaj je on tukaj potolažen, ti pa trpiš. Vrh tega je med nami in vami velik prepad, tako da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo, pa tudi od tam se ne da priti k nam.‹ Nato mu je bogataš rekel: ›Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta. Imam namreč pet bratov in posvari naj jih, da tudi oni ne pridejo v ta kraj mučenja!‹ Abraham mu je dejal: ›Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!‹ Ta pa mu je odvrnil: ›Ne, oče Abraham, toda če pojde kdo od mrtvih k njim, se bodo spreobrnili.‹ On pa mu je dejal: ›Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.‹« Lk 16,19-31

Poslušati in slišati?

Abrahamov odgovor bogatinu, ki se glasi: »Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.« me spodbuja, da se vprašam, koga in kako poslušam, pa tudi koga in koko slišim?! Če pomislim na Jezusove zadnje besede: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo, se zgrozim. Ali je res mogoče biti tako slep in gluh, da ničesar ne vidim in ne slišim? Naj nas k razmišljanju o tem spodbudi današnja prilika. Poglejmo, kaj se je dogajalo bogatinu, da je spregledal vse signale, ki mu jih je Bog v življenju pošiljal, da bi ga usmeril k sebi.

Kaj je določalo bogatinovo držo?

1. - Še v večnem trpljenju je on tisti, ki pošilja drugega v pomoč. On naroča in ukazuje. Reveža vsekakor ne razume kot sogovornika, ampak kot izvajalca svojih želja.
2. - Tako je zagledan vase, da niti prepada med seboj in Lazarjem ne opazi. Prepada, ki je bil neverjetno velik tudi v času življenja.
3. - Ne sprašuje se, kaj je naredil narobe, ampak le ugotavlja, kaj vse bi se moralo še zgoditi, da bi njegovi bratje lahko slišali božje sporočilo.
4. - Vztraja v svojih predstavah in določi, kdo bi bil primeren, da prenese sporočilo njegovim bratom.

Ali smo kaj drugačni od tega bogatina? Zdi se, da se zlepa ne vprašamo ali znamo poslušati in slišati. Vsekakor se pogosteje sprašujemo, zakaj se stvari ne odvijajo tako, kot smo si zamislili ali pa zakaj bližnji ne ravna tako, kot bi 'moral'. A komunikacija je bolj zapletena, kot se zdi in kot se nam očitno zdi vredno z njo ukvarjati. Da so otroci tega sveta modrejši od otrok luči, vidimo že v tem, koliko ta svet vlaga v dobro tehnično komunikacijo. Mogoče se ob najbolj preprostem primeru oddajnika in sprejemnika lahko vprašamo, kako znamo poslušati in slišati.

• - Če hočemo sprejeti televizijski program, se javiti na mobitel, moramo biti najprej v območju oddajnika.
• - Televizijska antena mora biti natančno naravnana proti oddajniku, da bi signal sprejeli.
• - Razdalja med našim sprejemnikom in TV aparatom ne sme biti predolga, da ne pride do mnogih šumov, ki signal uničijo.

Če pogledamo priliko o Bogatinu in Lazarju, vidimo, da je bogatin telesno sicer živel v neposredni bližini ubogega Lazarja, a njegovo srce in dojemanje ni bilo v območju njegovega oddajanja. Zakaj? Najbrž si je mislil, da od reveža nima nobene koristi razen stroškov. Mislil si je, da mu revež nima kaj povedati. Že to prvo vprašanje je osnova za vse ostalo. Če pogledamo svetnike, ki se jih v teh dneh spominjamo, bomo videli, da so bili posebej pozorni prav do ubogih in preprostih. Sv. Vincencij pravi celo, da so ubogi naši gospodarji. Anton M. Slomšek se je posebej posveti preprostemu kmečkemu ljudstvu. Če sta svetnika hotela spregovoriti tem ljudem, sta jih morala najprej dobro slišati. Če pa sta jih hotela slišati, sta morala stopiti v njihov svet, v območje njihovega 'oddajanja'. Da bi razumeli sporočilo, se moramo najprej vprašati ali si prizadevamo živeti v območju vsakega bližnjega. Kot pravi apostol Pavel: navadil sem se, da sem zadovoljen v vsakršnem položaju. Znam biti reven in znam biti v obilju. Na vse mogoče sem se navadil: biti sit in biti lačen, biti v obilju in biti v pomanjkanju. Vse zmorem v njem, ki mi daje moč. A kljub temu je bilo lepo, da ste postali soudeleženi v moji stiski. (Flp 4,11-14).

Kaj pomeni biti naravnan proti oddajniku? Skušati videti v vsakem človeku Kristusa, videti njega, ki nam bo ob sodbi rekel: Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.‹ Mt 25,35-36 Biti naravnan proti bližnjemu, pomeni v bližnjem odkrivati božjo podobo in se zavedati, da je vreden naše pozornosti.

Potem pa je tu še razdalja med sprejemnikom in TV ekranom. Če poenostavimo, je to v naših odnosih razdalja od ušes, oči in drugih čutil do razuma in srca. Pomeni slediti našemu zavedanju in vsem mogočim procesom pretvarjanja najrazličnejših signalov. Koliko zmede se dogaja že samo tu!

Da bi znali poslušati in slišati, hodimo v šolo božje besede. Naj nas ta res spremlja in spreminja vsak dan, na vsakem koraku.