Jezus in Zahej
Prišel je v Jeriho in šel skozi mesto. Tam je bil mož, Zahej po imenu. Bil je višji cestninar in bogat človek. Poskušal je videti, kdo je Jezus, pa ni mogel zaradi množice, ker je bil majhne postave. Stekel je naprej in splezal na divjo smokvo, da bi ga videl, kajti moral bi iti tam mimo. Ko je Jezus prišel na tisti kraj, je pogledal gor in mu rekel: »Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši.« In takoj je splezal dol in ga z veseljem sprejel. Ko so to videli, so vsi godrnjali in govorili: »Ustavil se je pri grešnem človeku!« Zahej pa je vstal in rekel Gospodu: »Gospod, glej, polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno.« Jezus pa mu je rekel: »Danes je v to hišo prišlo odrešenje, ker je tudi on Abrahamov sin. Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno.« Lk 19,1-10
Gospod bo šel tam mimo …
Preden se dotaknemo današnjega odlomka, se spomnimo odlomka pretekle nedelje. V tempelj sta prišla molit farizej in cestninar. Farizej se je hvalil pred Bogom, da ni takšen kot drugi: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki itd. Pred Boga prinaša svoje uspehe in hočeš nočeš prezira vse druge. Cestninar še oči ne upa dvigniti proti Bogu in moli: Bog bodi milostljiv meni grešniku.
Lahko bi rekli, da ostajata dva pogleda na odnos in iz tega pogleda ljudje oblikujemo svoje drže do Boga kot do ljudi. Prva drža izhaja iz predstave, da moramo biti pridni in dobri, če hočemo, da nas bo kdo imel rad. Iz te drže sledi seveda prizadevanje, da izpolnimo vse dolžnosti pa tudi skrb za to, da bomo izpadli lepi. Pred Boga in bližnje v tej logiki prinašamo svoje uspehe. Druga drža, ki jo razume cestninar pa je v prepričanju, da nismo nikoli dovolj dobri, da je vedno kaj narobe, a da moramo biti pred Bogom to, kar smo: ubogi grešniki. Iz tega verjetno izhaja tudi odnos do ljudi. Brez postavljanja in primerjana, sem to, kar sem.
Tudi v današnjem odlomku je pred nami cestninar. Evangelist Luka cestninarja Zaheja označi kot višjega cestninarja, ki je bil bogat človek. Če smo pozorni, je pravzaprav presenetljivo, da bogataša ne jezi množica in dejstvo, da je majhne postave. Zdi se, da se ne ukvarja ne z množico, ne s krivico, da je majhne postave. V sebi prepoznava hrepenenje, da bi videl Jezusa. Iz tega hrepenenja izvira njegovo razmišljanje, kako naj to hrepenenje uresniči. Ne jezi se na množico, ne išče krivcev za svojo nemoč, išče rešitev. Pri iskanju rešitve se spet ne ukvarja s tem, kaj bodo rekli drugi. Ne boji se, da se bodo iz njega norčevali. Pred njim je le eno: želi videti Jezusa. Kako neposredna pot do Jezusa! Kako naj se Jezus upre tej otroški želji?! To hrepenenje ogreje še tako trdo srce.
Lahko bi rekli, da vidimo v tem srečanju še eno od pomembnih drž v molitvi. Hrepenenje, da bi videli Jezusa, je temelj prav molitve. Hrepenenje, ki verjame, da bo uresničeno, ki se ne ozira na ljudi. Otroško hrepenenje je Bogu vedno blizu, ustvarja bližino z Bogom in s sočlovekom.
Mar nas prav ta otroška drža Zaheja ne spomni na Marijo. Hrepenela je, da bi srečala Boga. Kot judovsko dekle je hrepenela po Odrešeniku. Veselila se je njegovega delovanja v njenem življenju in v življenju njenega naroda. Videla ga je kot dobrega in pravičnega Boga, ki vedno poskrbi. Ni se ozirala na to, kaj bodo rekli ljudje. Hrepenela je in si utirala pot v božjo bližino. In našla je svojega Boga in Gospoda.
Naš Bog je Bog majhnih. Je Bog, ki povišuje nizke in mogočne meče s prestola. Naš Bog je Gospodar, ki vabi svoje služabnike na svatbo in si želi, da bi se povabljeni odzvali. Ne moti ga razcapanost in umazanija, le enega ne prenese: ošabnosti in samozadostnosti. Božje kraljestvo je kraljestvo božjih otrok, božjih ubožcev. Ne ugasimo v sebi želje, da bi videli Jezusa. Ne ozirajmo se na množico in na svojo majhnost. Na nas je le, da iščemo pot, da bi se postavili tja, kjer bo šel Gospod mimo.









Ko sem danes zaključeval duhovne vaje za skupino zakoncev, mi je ob tem prišlo na misel, kako čudovito podobo približevanja k svojemu najdražjemu nam predstavlja Zahej. Zahej si neskončno želi videti Jezusa. Ne jezi se ne na majhno postavo, ne na okoliščine. Ne ogroža ga ne ponos, ne denar, ne množica. Ni mu odveč razmišljati, kje bo šel Jezus mimo in kje ga bo lahko srečal.
Mar ni to čudovita podoba ljubečega sozakonca ali prijatelja? Kako lepi bodo naši odnosi, če bomo vsi hrepeneli po pristni bižini. Kako lepo je videti nekoga, ki tako pozorno, sočutno, hrepeneče in otroško išče možnosti, da bližnjega sreča. Bodimo takšni bližnji drug drugemu.