Nihče ne ve ne dneva ne ure
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Kakršni so bili namreč Noetovi dnevi, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. Kakor so namreč v tistih dneh pred potopom jedli in pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe v ladjo, in niso spoznali, dokler ni prišel potop in vseh odnesel, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. Takrat bosta dva na polju: eden bo sprejet, drugi puščen. Dve bosta mleli na kamnu: ena bo sprejeta, druga puščena. Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod! Vedite pa, da bi bil hišni gospodar buden, če bi vedel, ob kateri straži pride tat, in ne bi pustil vlomiti v svojo hišo. Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.« Mt 24,37-44
Bodite torej budni!
Današnja božja beseda je precej kruta. Jezus brez olepševanja pravi o poslednjih dneh: Takrat bosta dva na polju: eden bo sprejet, drugi puščen. Dve bosta mleli na kamnu: ena bo sprejeta, druga puščena. Človek se ob tem vpraša: Zaradi česa bo ena sprejeta in druga puščena? Jezus ne daje odgovora, le nadaljuje, naj bomo budni, ker ne vemo, katerega dne pride naš Gospod!
Rešitev je torej v budnosti! Ko pomislim na to besedo, si na prvi pogled težko predstavljam nekaj lepega. Pred oči mi stopi preplašen človek, ki neprestano opreza, kaj bo naredil narobe, od kod ga bo zadela nesreča. Takšnega življenja si gotovo nihče od nas ne želi. Biti ves čas v strahu, da bo kaj narobe, da nas čaka kazen in pogubljenje, tega Jezus najbrž ne ponuja, saj zase pravi, da je prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju.
Kakšna naj bo torej budnost? Ker je danes tudi dan, ko običajno obhajamo praznik Brezmadežne s čudodelno svetinjo, sem pomislil na Marijo in se vprašal, kako je bila budna ona. Ob pogledu nanjo nimam občutka kakršne koli napetosti in nemira, a najbrž ji lahko pripišemo pravo budnost. Poglejmo, kako lahko razumemo budnost v njenem življenju:
- Ob angelovem oznanjenju, ko ji angel napovedal, da bo spočela in rodila sina, ki naj mu da ime Jezus, ki bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega, Marija ni slepo sledila naročilu. Razmišljala je, kaj se dogaja in vprašala angela: »Kako se bo to zgodilo, ko ne pozna moža?«
- Ko so pri dvanajstih letih šli po praznični navadi v tempelj, je Jezus ostal v templju in ga je Marija skupaj z Jožefom iskala cele tri dni. Ko sta ga našla, ga je Marija vprašala: Otrok, zakaj si nama to storil? Tudi tu ni sledila le svojim notranjim občutkom in odgovorom, ampak je preverjala, kaj se dogaja. In to celo pri otroku!
- Tretji primer, ki ga poznamo iz Marijinega življenja, pa je Kana galilejska. Marija je bila z Jezusom med povabljenimi. Nedvomno ni bila zadolžena za postrežbo. A Sveto pismo pravi, da je takoj opazila, da je zmanjkalo vina. Najbrž ni bila med najbolj žejnimi, verjetno pa je bila med najbolj budnimi. Zato je rekla Jezusu: Vina nimajo! Kot bi hotela reči: Pomagati moramo gostitelju!
Ob Mariji mi je evangeljski odlomek o budnosti veliko bližji. V Mariji ne doživljam nobene paničnosti in nepotrebnega strahu. V njej je le jasna misel, da mora življenje jemati z vso odgovornostjo. Če podrobneje pogledamo, nas lahko Marijin zgled vabi k budnosti na treh področjih:
- Angelovo oznanjenje Mariji govori o Marijini budnosti na božja sporočila. Bog je vedno njen sopotniki in z njim je neprestano v dialogu. Ob njem odkriva svojo poklicanost in način njene uresničitve.
- Jezusov otroško nedolžen odgovor: Kaj sta me iskala? Marija prepozna kot vabilo k izredni budnosti na sporočanje bližnjega. Biti buden v odnosu z bližnjim, da bi mu ne delali krivice, da bi ne bili nasilni in ga ne bi odvračali od poti, ki jo je zanj pripravil Bog.
- Marijina skrb za vino na svatbi, pa govori o budnosti do potreb in stisk bližnjih.
Budnost, katere zgled je Marija, je danes še toliko bolj potrebna, ker živimo v družbi, ki se na vse zgoraj omenjeno očitno požvižga. Družba Boga noče priznati, kaj šele, da bi bila pozorna na njegovo govorico. Vodilo vsega so ugodje, slava in moč. Da bi bili prav budni, je še kako pomembno, da se v adventu vadimo v pozornosti na božja sporočila po zgledu Marije.
Prav tako se družba v veliki meri požvižga na sporočanje bližnjega, saj je za budnost potrebna vedno tudi odpoved in premislek nad svojimi željami in hotenji. A prav slednje postavlja družba za vodilo. Privoščite si, kar ste si že zdavnaj želeli, je geslo veselega decembra.
Ko nas Cerkev vabi k budnosti v adventu, nas družba že zasipa z akcijami in popusti, črnim petkom in še čim. Vse je pravzaprav naravnano na lastno korist in prav nič na potrebe in stiske ljudi okrog nas.
Jezusov poziv: Bodite torej budni, je zelo primerno vodilo tega adventnega časa. Naj nas vabi k večji pozornosti na božje sporočanje, k bolj zavzetemu dialogu z bližnjimi in k odgovornejšemu odnosu do ljudi v najrazličnejših stiskah.
V bistvu se mi zdi, da je že Peter bolj kot ne vse povedal. Ni skoraj kaj dodati. Ta odlomek se mi zdi eden tistih, kjer različne interpretacije niso možne. Ob prebiranju različnih razmišljanj v zvezi s tem odlomkom je namreč sporočilo enoznačno – Jezus nas kliče k budnosti. Jaz pa se dostikrat ujamem v zanko vsakodnevnih skrbi, premlevanj, filozofiranj … Ne gre za to, da bi bil brezskrben. Ravno obratno, še preveč skrbi imam včasih. Le da so moje skrbi mnogokrat tako zelo posvetne … Ne želim si brezskrbnosti, želim si skrbnosti za stvari, ki ostanejo. Marija mi kaže pot prave skrbnosti, prave budnosti. Želim vsem skupaj v tem adventnem času, da bi mogli to Jezusovo svarilo nekako ponotranjiti in ga shraniti v našem srcu. Da bi vsak izmed nas mogel iz globine svojega srca reči z besedami zaročenke, ki čaka svojega zaročenca: »Spala sem, a moje srce je bedelo.« (Vp 5,2)
Obrni nas k sebi, Gospod, da se spreobrnemo. (Žal 5,21)