»Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine. Pa ne samo ono: tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v sebi, ko željno pričakujemo posinovljenje, odrešenje svojega telesa. Odrešeni smo bili namreč v upanju; upanje, ki ga gledamo, pa ni več upanje – kdo bo namreč upal to, kar že vidi? Če pa upamo to, česar ne vidimo, pričakujemo to s potrpežljivostjo« (Rim 8,22-26).

Ko človek prelomi občestvo z Bogom …
»Pogosto smo v skušnjavi misliti, da je stvarstvo naša lastnina, da je posest, ki jo lahko izkoriščamo po svojih željah, in za kar nam ni treba nikomur polagati računov. Apostol Pavel pa nas v odlomku iz Pisma Rimljanom spominja, da je stvarstvo čudoviti dar, ki ga je Bog položil v naše roke, da bi lahko vstopili v odnos z Njim in v stvarstvu prepoznali odtis njegovega načrta ljubezni, pri uresničitvi katerega smo vsi poklicani sodelovati dan za dnem.

Kadar človek dopusti, da ga prevzame egoizem, začne uničevati tudi najlepše stvari, ki so mu bile zaupane. Enako se je zgodilo tudi s stvarstvom. S tragično izkušnjo greha se je prelomilo občestvo z Bogom. Prav tako pa smo zlomili izvorno občestvo z vsem, kar nas obdaja, in začeli uničevati stvarstvo, ki je tako postalo zasužnjeno in podvrženo naši krutosti.  Posledice vsega tega so žal vsak dan pred našimi očmi. Ko človek prelomi občestvo z Bogom, izgubi svojo izvorno lepoto in izmaliči vse okoli sebe. Kjer je prej vse spominjalo na Očeta Stvarnika in njegovo neskončno ljubezen, sedaj kaže na žalostno in turobno znamenje človeškega napuha in pohlepa.

Vse zdihuje: stvarstvo, človek, Duh
A Gospod nas ne pušča samih in nam tudi v tem mučnem stanju ponuja nov pogled osvoboditve in vsesplošne odrešitve. Pavel o tem spregovori z velikim veseljem in nas vabi, naj prisluhnemo vzdihom celotnega stvarstva. Če smo pozorni, vse okoli nas zdihuje: zdihuje samo stvarstvo, zdihujemo mi ljudje in zdihuje Duh v nas, v našem srcu. Ti vzdihi niso neutolažljivo ječanje, temveč so porodni vzdihi, so vzdihi nekoga, ki trpi, a obenem ve, da prihaja na svet novo življenje. V našem primeru je zares tako. Še vedno se spoprijemamo s posledicami našega greha in vse okoli nas še vedno nosi znamenje naših naporov, naših pomanjkljivosti in naših zaprtosti. Obenem pa vemo, da smo bili rešeni od Gospoda, ki nam je dal, da v nas in v vsem, kar nas obdaja, zremo in vnaprej okušamo znamenja velikonočnega vstajenja, ki dela novo stvarstvo.

Kristjan živi čas hrepenenja
To je vsebina našega upanja. Kristjan ne živi zunaj sveta, v svojem življenju in v tistem, kar ga obdaja, zna prepoznati znamenja zla, egoizma in greha. Solidaren je s trpečim, z jokajočim, z izključenim, z obupanim. Obenem pa se je kristjan naučil brati vse to z očmi velike noči, z očmi Jezusa Vstalega. Ve torej, da živimo čas pričakovanja, čas hrepenenja, ki gre onkraj sedanjosti, čas izpolnitve. V upanju vemo, da Gospod želi s svojim usmiljenjem dokončno ozdraviti ranjena in ponižana srca ter tudi vse tisto, kar je človek iznakazil s svojo okrutnostjo. Na ta način bo naredil novi svet in novo človeštvo, končno spravljeno v njegovi ljubezni.

Duh nas vodi onkraj …
Tudi mi kristjani smo velikokrat razočarani in pesimistični. Včasih se po nepotrebnem pritožujemo ali pa ostanemo brez besed in niti ne vemo, kaj prositi, kaj upati. A na pomoč nam ponovno prihaja Sveti Duh, ki je dih našega upanja in ki ohranja živo zdihovanje in pričakovanje našega srca. Duh za nas vidi onkraj negativnih navideznosti sedanjosti in nam že sedaj razkriva nova nebesa in novo zemljo, ki ju Gospod pripravlja za človeštvo.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 22.2.2017)

Kateheza: Vse zdihuje - stvarstvo, ljudje, Duh v človeku

Papež opozoril na lakoto v Južnem Sudanu in na območju Afriškega roga