Pred nesoglasji se postavimo pred Kristusa
»Božje usmiljenje je izvir vse krščanske službe. Tako nam pravi apostol Pavel, ko se obrača na Korinčane in zapiše: 'Ker torej imamo to službo po usmiljenju, ki smo ga bili deležni, ne omagujemo.' Pavel ni vedno imel lahkega odnosa s skupnostjo v Korintu. A kot vidimo v odlomku, premaga pretekla razhajanja tako, da živi svojo službo po prejetem usmiljenju; ne obupa pred ločitvami, ampak se razdaja za spravo. Kadar se mi, skupnost krščenih kristjanov, znajdemo pred nesoglasji in se postavimo pred Kristusovo usmiljeno obličje, da bi jih tako presegli, storimo enako, kot je storil Pavel v eni od prvih krščanskih skupnosti.

Postati ponižni pomeni razsrediščiti se
Pavel začne pri usmiljenju, ki ni samo neka lepa krepost, ampak je vprašanje identitete. Pavel sebe razume kot služabnika, ki ne oznanja samega sebe, ampak Gospoda Jezusa Kristusa. To službo opravlja po prejeti milosti in ne na podlagi svoje sposobnosti in svojih moči, ampak v zaupanju, da ga Bog gleda in z usmiljenjem podpira njegovo slabotnost. Postati ponižni pomeni razsrediščiti se, prepoznati se kot potrebni Boga, kot berači usmiljenja: to je izhodišče, da bi Bog lahko deloval.

Zaklad pa imamo v lončenih posodah
Pavel se je namreč čutil lačnega usmiljenja in na prvem mestu mu je bilo deliti z drugimi veselje, da smo ljubljeni od Gospoda in da ga ljubimo. To je naša najdragocenejša dobrina, naš zaklad. 'Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah', zapiše Pavel. Mi smo samo lončena posoda, a v sebi hranimo največji zaklad sveta. Pavel ponižno prizna, da je krhek kakor lončena posoda. Izkusil je in vé, da ravno tam, kjer se človeška slabotnost odpre za usmiljeno delovanje Boga, Gospod naredi čudovita dela. Tako deluje 'obilna moč Boga'.

Priznati slabotnost in prositi odpuščanje
Pavel zaupa v to ponižno moč in tako služi evangeliju. Uči nas, da s tem, ko se prepoznamo kot slabotne lončene posode, kot grešniki, ki vedno potrebujejo usmiljenje, se Božji zaklad izlije v nas in po nas tudi na druge. Drugače bomo samo polni svojih zakladov, ki se pokvarijo in strohnijo v navidezno lepih posodah. Če priznamo svojo slabotnost in prosimo odpuščanje, bo Božje zdravilno usmiljenje svetilo v nas in bo tudi vidno navzven; drugi bodo na nek način po nas opazili prijazno lepoto Kristusovega obličja.

Občestvo raste in se krepi, kadar delamo skupaj
Napetostim v skupnosti v Korintu je sledilo ponovno vzpostavljeno občestvo. Resnično in trdno občestvo raste in se krepi, kadar delujemo skupaj za nekoga, ki je v potrebi. Preko složnega pričevanja o ljubezni Kristusovo usmiljeno obličje postane vidno v našem mestu. V mislih imam različne dejavnosti, ki jih anglikanska skupnost skupaj z drugimi opravlja v Rimu.

Odgovorni krepiti medsebojne odnose
Katoličani in anglikanci smo ponižno hvaležni, da smo po stoletjih medsebojnega nezaupanja zmožni priznati, da je rodovitna Kristusova milost na delu tudi v drugih. Gospodu smo hvaležni, da je med kristjani nastala želja po večji bližini, ki se izraža v skupni molitvi in skupnem pričevanju o evangeliju, predvsem preko različnih oblik služenja. Včasih se napredek proti polnemu občestvu lahko zdi počasen in negotov, a iz današnjega srečanja lahko vsi črpamo pogum. Danes je prvič rimski škof obiskal anglikansko skupnost v Rimu. To je milost in tudi odgovornost: odgovornost, da okrepimo naše odnosov v Kristusovo slavo, za službo evangeliju in temu mestu. Opogumljajmo eni druge, da bomo postajali vedno bolj zvesti Jezusovi učenci, vedno bolj svobodni od preteklih predsodkov in bomo vedno močneje želeli moliti za druge in z drugimi.« (Papež Frančišek ob obisku anglikanske cerkve Vseh svetih; Rim, 26.2.2017)

Papež Frančišek obiskal anglikansko cerkev: Smo bratje in sestre v Kristusu

Papež o odnosu med anglikanci in katoličani: Dva koraka naprej in pol koraka nazaj